Zimska pravljica v Mengšu

V torek, 18.12.2012 ob 18. uri, je v preddverju Kulturnega doma Mengeš potekala otvoritev likovne razstave Likovnega društva Mengeš z naslovom »Zimska pravljica«. Razstava, ki bo na ogled vsak delovnik med 18. in 20. uro, do 30.1.2013, je nastala po literarni predlogi avtorice Miomire Šegina, s katero sva spregovorila tudi nekaj besed o pravljičnosti zimskega časa.

Na razstavi si lahko ogledamo štirinajst slik posameznih avtorjev Likovnega društva Mengeš, s katerimi je vsak avtor izrazil svoje videnje Zimske pravljice. Slike zaradi svoje raznolikosti, a hkratne enotnosti, tvorijo svojevrsten zimski mozaik. Piko na i razstavi daje skupinska slika članov društva, ki je sestavljena iz petindvajsetih platen združenih v sliko velikosti dva krat dva metra. Ta motiv je povzet po ilustraciji znane slovenske ilustratorke Ančke Gošnik Godec, ki krasi naslovnico knjige »Babica pripoveduje« avtorice Kristine Brenkove.

Skupinska slika Likovnega društva Mengeš povzeta po knjigi Kristine Brenkove >Babica Pripoveduje<

Prireditev se je začela z deklamacijo otroških pesmi, Jošt in Tjaša Per iz Mengša sta svoj nastop opravila z odliko, brez torhice treme. Po kratki predstavitvi razstave je svoje delo »Zimsko pravljico« vsem prisotnim prebrala dramatičarka, novinarka, fotografinja in članica Likovnega društva Mengeš, Miomira Šegina. Miomiro sem vprašal, kaj so poleg božičnih praznikov, še razlogi za zimsko pravljičnost: »Božične praznike ljudje potrebujejo kot neke vrste ritualnega zaključka leta, teh 365 dni, ko se zazremo malo v preteklost, hkrati pa razmišljamo o prihodnosti. Svoj učinek pa zagotovo naredi še snežna, bela preproga, ki vse pomiri in poenoti. Svet in naš pogled nanj se spremeni: narava se skozi letne čase levi in spreminja, drugačne so barve in zvoki, drugače se počutimo. Ko pa se vse skrije pod belo snežno preprogo, je vse zabrisano, mehko in neomadeževano. Zato morda zima deluje najbolj pravljično.«. K temu doda še: »Pozimi se končno lahko umirimo, ker se mi zdi, da preveč divjamo skozi čas in prostor, ne utegnemo se poglobiti vase. Pri tem ne mislim na kakšne duhovne vaje in meditacije temveč na umik iz tega divjega okolja, da bi se lahko pogovorili s seboj. Zima se mi zdi tak čas, ki kliče k miru in druženju z ljudmi, ki jih imamo radi pa zaradi časovne stiske ne utegnemo biti z njimi tekom leta.«. Kot članica društva je sama prav tako prispevala svojo platno, s katerim hoče izraziti predvsem nestanovitno naravo želja. »Hotela sem razmišljati o željah in se vprašati, zakaj nas z njimi zasipajo in obletavajo mediji in reklame ter kaj nam pomenijo želje in ali se kateri izmed njih znamo tudi odpovedati. O tem govorim tudi v svoji Zimski pravljici. Otrok na moji sliki je prispodoba današnjih otrok, ki za praznike dobijo kup daril, a si v resnici najbolj želijo topline in pozornosti odraslih. Hotela sem poudariti tudi to, da so neprave želje nestanovitne, razpočijo se kot milni mehurček ali pa se stopijo kot snežinka na dlani.
Zmenili smo se, da na to pravljico vsak nariše, kar ob njej začuti, zato so slike tako različne.«

Razstavo krasi štirinajst manjših in ena večja skupinska slika.

Če se torej želite letnemu času primerno umiriti, ste vabljeni na pravljično razstavo v Mengšu. Glede na podan opis, lahko poskusite tudi spoznati Miomirino sliko in pravljico, ki jo najdete v fotogaleriji.

Zimska pravljica


 

Avtor: Mihael Gubanc
Komentarji uporabnikov