Zgodbe iz smodnišnice Mateje Jurkovič

»Zgodbe iz smodnišnice je podoba smodnišnice, ustvarjena s portreti oseb. Vsak portret je tudi osebna zgodba, ki se zlije z zgodovinskim ozadjem smodnišnice.  Rada raziskujem zapuščene kraje in objekte, ker razkrivajo svojo preteklost in obenem ostajajo dovolj skrivnostni, da burijo domišljijo. Zgodba je začela nastajati, ko sem s prijateljico prvič obiskala smodnišnico. Ravno takrat je začelo deževati, zato sva vedrili v eni izmed stavb in se kratkočasili s fotografiranjem. Tam so nastale prve fotografije,« je o zgodbi o smodnišnici ob odprtju razstave, ki je v Centru za mlade v Domžalah potekala v četrtek, 12. marca 2020, dejala avtorica Mateja Jurkovič.

Pogovor z umetnico Matejo Jurkovič je vodila Nina Centa iz Centra za mlade Domžale, odprtja razstave pa se je udeležilo kar nekaj prijateljev ter portretirancev avtorice razstave ter njen mentor Klemen Brumec, ki poučuje v foto delavnici Centra za mlade Domžale.

Ob odprtju razstave je Mateja povedala, da je ob obisku smodnišnice v Kamniku, v sklopu fotografskega krožka Centra za mlade Domžale, posnela še par portretov in jih predstavila pod imenom »Jaz sem barutana«. Za portretirance je izbrala osebe, ki jih zanima brskanje po zapuščini, da so se tako lahko  vživeli v prostor. Fotografije so nastale med ogledovanjem in brskanjem po zapuščini, kjer je bilo kar nekaj vžigalnih vrvic, krogla za spravljanje smodnika skozi sito ter »metek«, v katerega vstaviš zažigalno vrvico. Našli so tudi cele mape starih dokumentov, ki so jih lastniki smodnišnice ob zaprtju le te pustili kar v omarah. Medtem je avtorica razmišljala, kako žalostno je končala nekdaj uspešna kemična industrija, ki je sedaj razstreljena razpadala pod milim nebom. Vendar pa z zelenjem preraščena pogorišča ustvarjajo zanimivo in fotogenično okolje.

Smodnišnico je zatem večkrat obiskala in še danes vsake toliko zaide tja. Skozi čas je nastalo več zgodb, ki jih želi deliti v razširjeni razstavi skupaj s prvimi fotografijami. S to razstavo želi prikazati smodnišnico kot mesto v malem; z industrijo, železnico, hišami in kmetijo, ter skupaj s portreti vzpodbujati zanimanje za kulturno dediščino in kulturno nasploh. Kot je dejala avtorica Mateja Jurkovič, se je začelo z mravljami. Vselej so jo pritegnile podrobnosti, ki jih je že kot otrok opažala v svoji okolici. Včasih je veliko risala,  pa je to opustila. Ko je kupila svoj prvi digitalni fotoaparat, je odkrila možnosti »slikanja« in retuširanja, kar se ji je zdelo zabavno in podobno risanju. S tem se ji je fotografija približala in dobila je nov navdih.

Mateja je fotografirati, tako kot večina mladih nadobudnih fotografov, začela na potovanjih. Doma je nadaljevala s fotografiranjem okolice ter prijateljev. Zaupala nam je, da je bila njena prva razstavljena fotografija podoba Ljubljane s tromostovjem, razstavljena pa je bila v Jakopičevem drevoredu v Ljubljani. Čez nekaj časa se je vpisala na fotografski tečaj v Centru za mlade Domžale, kjer je ob mentorju fotografske delavnice Klemnu Brumcu izvedela za različne možnosti in trike pri fotografiranju ter spoznala nekaj navdušencev nad fotografijo, s katerimi je, kot pravi v stiku še danes.  Od takrat se udejstvuje na različnih fotografskih projektih, natečajih in razstavah.  Ob vse večji digitalizaciji je avtorica naposled obudila tudi svoje veselje do risanja ter ga pretvorila v vektorsko risanje in grafično oblikovanje. Danes poskuša različne načine ustvarjanja s fotografijo in digitalnimi mediji, pri čemer združuje svoje hobije, druženje in delo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi