V okviru Mednarodnega dneva voda smo obiskali sektor vodovod v JKP Prodnik

22. marca obeležujemo mednarodni dan voda. Na pobudo Generalne skupščine Združenih narodov svetovni dan voda praznujemo že od leta 1992. Pa se dejansko sploh zavedamo kaj predstavlja voda in kakšna nepredstavljiva moč je v majhni kapljici vode? Voda je vir življenja, saj brez nje le-tega ne bi bilo.

Včasih so ljudje po vodo hodili v vaške vodnjake, marsikje pa so imeli svoj vodnjak doma. Danes vodnjake večina ljudi uporablja samo še za zalivanje vrtov, saj imamo pitno vodo speljano do vsake hiše. Seveda se nam zdi samoumevno, da takrat ko odpremo pipo, vedno priteče voda. Pa vendar, ali kdaj pomislimo kaj vse je potrebno za to, da takrat, ko odpremo pipo iz nje priteče voda? In to neoporečna, zdrava, pitna voda.

V počastitev dneva voda, smo se podali na dvodnevni obisk v Javno komunalno podjetje Prodnik, natančneje v sektor vodovod. V Domžalah, Trzinu, Mengšu, Lukovici in Moravčah imamo vsak trenutek na voljo kakovostno in neoporečno vodo s katero se lahko odžejamo vsak trenutek. Za takšno vodo, ki nam je na voljo štiriindvajset ur na dan skrbijo zaposleni na Prodniku, ki se zavedajo pomembnosti te dobrine in svoje delo opravljajo vestno in s ponosom. V tokratni reportaži me zanima, po kakšni poti prihaja voda v naša stanovanja, zato sem se podal na teren z ekipo iz sektorja vodovod.

Vodja sektorja, Aleš Stražar, mi je povedal, da njihov sektor skrbi, da uporabniki vsak trenutek dobijo pitno vodo skladno z vsemi predpisanimi mikrobiološkimi in fizikalno-kemijskimi parametri (da je voda varna in vsak trenutek pitna). Delo v njihovem sektorju je organizirano v dve smeri in sicer v smeri vzdrževanja omrežja ter vzdrževanja objektov. Pri vzdrževanje omrežja gre za 420 kilometrov primarnih in sekundarnih cevovodov ter nekaj več kot 14.000 odjemnih mest vključno z vodomeri, ki se jih menja na pet let, zajema interventno in načrtno vzdrževanje. Slednje se izvaja z namenom zmanjševanja vodne izgube in povečanja zanesljivosti omrežja. Načrtno vzdrževanje zajema: menjavo vodomerov, vzdrževanje hidrantov, vzdrževanje hišnih priključkov, vzdrževanje zasunov in vzdrževanje objektov. Skupno skrbijo za 120 vodovodnih objektov, kot so črpališča, vodohrani, prečrpališča, hidrofori ipd.

V sektorju je zaposlenih 20 ljudi: vodja, pomočnik, operativni vodja, monterji (opravljajo montažna dela ob intervencijah in območni nadzor) in električarji, ki skrbijo za nemoteno delo črpališč.

Vodja sektorja vodovod, Aleš Stražar.

Kot mi pove Aleš, je na letni ravni v vseh petih občinah prodanih približno 3 milijone kubičnih metrov vode. Vodne izgube, ki so pred 15 leti znašale preko 45 %, so se sedaj zmanjšale na okoli 28 % in to predvsem na račun vlaganj in sistematičnega dela na omrežju. Na vprašanje koliko je še azbestnih cevi, mi odgovori, da še približno 10 %, ki bodo v doglednem času zamenjane. Ob tem mi obrazloži, da sam salonitni cevovod ne vpliva na kakovost vode, problematično je namreč vdihavanje vlaken. To pomeni, da so najbolj ogroženi delavci, pri menjavi cevovodov, ko jih režejo, zato v ta namen nosijo zaščitne maske.

Daljinski nadzor in vzdrževanje objektov

V vratarnici podjetja sem si ogledal tudi njihov daljinski nadzor oziroma telemetrijo. Gre za tehnologijo, ki omogoča nadzorovanje večine objektov tako na vodovodnem (kot so črpališča, vodohrani ipd.) kot tudi na kanalizacijskem omrežju. V občinah Domžale, Mengeš in Trzin so vsi večji objekti vodovodnega sistema v daljinski nadzor že vključeni, območja Občin Lukovica in Moravče pa za enkrat le delno. Daljinski nadzor v največji meri pripomore k varnosti, zanesljivosti, optimizaciji in arhiviranju dogajanja na obeh sistemih, prav tako pa pripomore tudi k znižanju stroškov nadzorovanja in takojšnjemu ukrepanju v primeru neljubih situacij. Prenos podatkov iz objektov, ki so pod nadzorom, poteka preko radijske zveze, center sprejemanja in vodenja pa se nahaja v vratarnici podjetja. Vsi prejeti podatki, ki odstopajo od običajnih vrednost, se v primeru alarma posredujejo na telefonsko številko dežurne osebe, ki ustrezno ukrepa.

Centralni domžalski vodovodni sistem

Področje občine Domžale se oskrbuje s pitno vodo iz treh vodnih virov, oziroma sistemov in sicer:
1. Severni del občine (Kolovec, Rova, Žiče, Radomlje, Preserje, Škrjančevo, Homec, Nožice) iz štirih vodnjakov dolomitskega vodonosnika na Kolovcu.
2. Centralni del občine iz štirih vodnjakov prodnega vodonosnika na domžalsko-mengeškem polju.
3. Vzhodni del občine (Krtina, Studenec, Škocjan, Gorjuša, Brezovica, Žeje, Trojica) iz vodnih virov v črnograbenski dolini (Taterman, Kamrca, Žirovše).

Z Alešem sva se najprej odpravila na črpališča, ki se nahajajo na domžalsko-mengeškem polju in oskrbujejo domžalski vodovodni sistem, Pričetek gradnje domžalskega vodovodnega sistema sega v leto 1952, ko se imenuje komisija za pripravo lokacij za vodovodne naprave. Prvi projekti so bili izdelani 1960, ko se je tudi začelo fizično graditi. Zgrajena sta bila prva dva vodnjaka Č1 in Č2 globine 43-44 metrov. Z vodnjaškimi črpalkami za črpanje vode, so vodo speljali v vodohran Šumberk, od koder se pokriva vodooskrba Domžal. Zaradi razvoja so bili dograjeni še trije vodnjaki Č3 in Č4 ter Č5, slednji pa trenutno še ni aktiviran. V letu 2002 in 2003 so bile kompletno (gradbeno, elektro in strojno) obnovljena črpališča Č1, Č2, Č3 in Č4. Stare črpalke so bile namreč dotrajane in neekonomične – energetsko potratne. Sedaj so instalirane moderne potopne črpalke manjših moči (namesto 55 sedaj 45 kW), vgrajeni so t. i. mehki zagoni in zvezno merjenje nivoja podtalnice ter ostala senzorika. Vodna gladina je med 8-10 metrov pod koto terena, črpalka je na 18 metrih. Kompletno so zamenjane elektro instalacije, vgrajene pa so tudi naprave za daljinski prenos podatkov v nadzorni center, kar povečuje zanesljivost in omogoča optimalno delovanje naprav.

Stare črpalke so zamenjali z modernejšimi manjših moči. Vgrajeni so t. i. mehki zagoni in zvezno merjenje nivoja podtalnice ter ostala senzorika.

Na vodnih virih Č1-Č4 se dnevno se načrpa od 5500 do 6500 kubičnih metrov vode oziroma v povprečju 70 litrov na sekundo, odvisno pa je tudi od trenutnih potreb. Je pa ta številka kar za 30 % manjša kot pred osmimi leti, kar je predvsem posledica zmanjšanja vodnih izgub in žal tudi propada nekaterih večjih industrijskih obratov. Kot mi pove Aleš na kakovost vode lahko vpliva tudi površje, vendar poudari, da so mikrobiološke analize, ki se po planu redno vršijo skozi vse leto, zelo dobre. Pitna voda je na celotnem območju kakovostno skladna z določili Pravilnika o pitni vodi, prav tako pa voda iz vseh obravnavanih vodnih virov ni klorirana.

Nato pa se odpraviva na Šumberk, kjer se nahajata dva vodohrana. Starejši vodohran ima kapacitete za 500 kubičnih metrov vode, novejši pa za kar 1500 kubičnih metrov vode. Iz teh dveh vodohranov pa gre voda nato do uporabnikov v Domžalah. Ob tem mi Aleš še pove, da mora biti v bazenih, zaradi zagotavljanja požarne varnosti, vedno določena količina vode, ne glede na porabo.

Vhod v starejši vodohran na Šumberku.

Novo prečrpališče na Želodniku

Za konec pa sva se odpravila še na Želodnik, kjer so pred kratkim postavili novo prečrpališče. Funkcija tega objekta je prečrpavanje vode iz Centralnega Domžalskega vodovodnega sistema v vodohran Krtina, od koder se s čisto pitno vodo oskrbuje vzhodni del občine Domžale. Ta objekt je namenjen uporabi v času povečanja porabe vode (poleti) oziroma v času suše, z namenom razbremenitve vodnih virov črnograbenskega vodovodnega sistema v občini Lukovica, od koder se v normalnih razmerah distribuira voda v ta del občine Domžale.

Delo na terenu

Z operativnim vodjo, Francetom Bergantom, sva se odpravila na teren, kjer so delavci in kooperanti opravljali delo. Najprej mi obrazloži delo monterjev. Poleg rednih del, je njihova prioriteta, da intervenirajo v vsakem trenutku. To pomeni, v primeru izpada vode, je potrebno takoj rešiti težavo. Če do izpada pride pri uporabniku, le-ta po navadi takoj javi, naloga ekipe pa je, da težavo odpravi. Večji zalogaj lahko predstavlja izpad vode na primarnem vodovodu, kjer je potrebno uporabiti vse veščine za ugotovitev kje točno je prišlo do izpada. Kot mi pove Bergant je, poleg strokovne usposobljenosti, pomembna tudi pozornost in dobro opazovanje narave, da se znaš prilagoditi letnemu času, veliko vlogo pa igrajo seveda tudi izkušnje. Včasih takšno okvaro najdejo izredno hitro, včasih pa se zgodi, da traja tudi dlje.

Poleg rednih del je prioriteta monterjev sektorja vodovod, da intervenirajo v vsakem trenutku in odpravijo napako.

Najprej sva se odpravila v Krtino, kjer trenutno širijo podružnično osnovno šolo in gradijo vrtec. V tistem delu bo zamenjanih 300 metrov vodovoda. Položili bodo namreč večje cevi za zagotavljanje požarne varnosti. Prav tako morajo biti nove cevi iz ustreznih materialov, ki so zdravstveno neoporečne za distribucijo pitne vode. Ravno v času najinega prihoda, so kooperanti rezali cesto. Po besedah Berganta bodo dela potekala tri tedne. Preden se cev preveže na glavni sistem vodooskrbe se opravi dezinfekcija le-te. Potem se izvede izpiranje in vzorčenje vode, s katerim se ugotavlja ustreznost pitne vode. Ko Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Kranj, poda ustrezne rezultate, se cevovod preveže. Ker vodovod poteka po javni cesti, v kateri se nahaja še ogromno drugih instalacij, je izvedba zelo zahtevna, saj je potrebno paziti, da ne pride do poškodb ostalih instalacij.

Nato sva se odpravila v Loko pri Mengšu, kjer so monterji menjali hidrant. Kot mi pove Bergant, so ga gasilci obvestili, da na tisti lokaciji hidrant ne deluje. Delavci so z rovokopačem skopali jamo, nato pa zamenjali obstoječi hidrant z novim. Le-ti so sedaj narejeni tako, da v primeru, če bi kdo vanj trčil z avtomobilom in ga odlomil, voda ne bi odtekala.

Ker eden izmed hidrantov v Loki pri Mengšu ni več deloval so ga monterji zamenjali.

V bližini sva si ogledala še eno gradbišče, kjer so ravno zamenjali počeno cev. Glede na to, da je cev počila ob potoku, so še kar hitro ugotovili, kje je počila. Človek bi namreč sprva mislil, da je mokro od vode iz bližnjega potoka. Zato je pri odkrivanju tovrstnih okvar vsekakor potreben izkušen »vodovodarski« nos. Počeno cev so zamašili s posebno objemko. Jamo pa so pustili še odprto, da so lahko kasneje preverili, če je bila napaka odpravljena.

Če se mi je do sedaj zdelo samoumevno, ko sem odprl pipo, da je iz nje pritekla zdrava in neoporečna voda, se mi je po tej izkušnji odprl čisto nov pogled. Za to, da pijem zdravo in neoporečno vodo skrbijo vestni in zanesljivi ljudje in to štiriindvajset ur na dan.  In prav je, da se teh ljudi, ki skrbijo, da imamo pitno vodo vedno na razpolago, spomnimo vsakokrat, ko odpremo pipo in ne samo takrat, ko nam poči cev …

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar
Tagi