Utrinki iz 1. Slamnikarskega sejma v Domžalah

Včeraj je v parku pri Občini Domžale potekal prvi slamnikarski sejem, kjer se je obiskovalcem predstavilo kar nekaj rokodelcev, ki še negujejo obrt izdelovanja izdelkov iz slame. Gre za novost v našem prostoru, s katero se krepi in širi zavest o naši bogati slamnikarski dediščini. S Slamnikarskim sejmom smo v Domžalah le dobili svoj pravi sejem.

Tako so se številnim obiskovalcem predstavili domači Domžalski rokodelci, ki so prikazali pletenje kit za slamnike ter šivanje slamnikov. Otroci z OŠ Rodica so predstavili slamnikarsko malico, ki so jo s pomočjo učiteljic raziskovali po domžalski občini. Članice Društva Jesenski cvet so prikazale izdelavo klobučkov za spomin iz vrvi in enostavnih modelčkov. Prav tako so pletenje kit iz slame, predstavili člani ŠTD Konfin iz Svete Trojice nad Moravško dolino in člani KUD Fran Maselj Podlimbarski Krašnja. Iz Bele krajine so se predstavili z pokrivanjem strehe iz slame ter izdelavo košaric. Rokodelci iz Koprivnice na Hrvaškem pa so se predstavili z izdelovanjem slamnatih tepihov na statvah in z uhančki iz slame ter klobuki. Videli smo še več rokodelskih skupin, tudi vzgojiteljice iz Vrtca Mojca iz Ljubljane, ki so navdušile mlade obiskovalce z izdelovanjem pujskov iz slame.

Vsem, ki so se predstavljali na sejmu, pa je ista ena stvar: ohranjati kulturno dediščino slamnikarstva, da ne zatone v tem ponorelem hitrem tempu v pozabo. Zelo pohvalno pa je bilo, da so se v rokodelskih spretnostih lahko preizkusili tudi obiskovalci sejma, kar je bilo za odrasle in otroke nadvse zanimivo.

V bogatem kulturnem programu se je predstavil pevski zbor iz Ihana, kjer so prvi začeli plesti kite, za to ne čudi, da so si nadeli ime Slamnik. Nastopila je tudi Godba Domžale, ki je obiskovalce navdušila s svojim korakanjem ob glasbi po parku.

Točno ob 12. uri je bila uradna otvoritev začetka nošenja slamnikov, ki sta jo otvorila podžupanja Občine Domžale Andreja Pogačnik Jarc in direktor Kulturnega doma Franca Bernika Milan Marinič, skupaj z Romanom Kosom in Igorjem Kuzmičem iz Slamnikarskega muzeja Domžale. Popoldne so še nastopili mladi folkloristi iz OŠ Domžale ter Ljudske pevke Mare Vilar. Žal je zaključek pokvarila huda nevihta, ki se je razbesnela nad Domžalami.

Nekaj o slamnikarstvu na Slovenskem
Začetki segajo v prvo polovico 18. stoletja, ko je država pospeševala trgovanje, obrtno in industrijsko proizvodnjo ter uvajanje novih obrtnih panog.

Za pletenje kit so nekdaj uporabljali domačo pšenično slamo. Žanjice so že na njivi iz stoječe pšenice odbrale slamo za pletenje in jo požele v roke ali v pest vsak šop posebej. Da je niso poškodovale, so jo narahlo povezale s poresli. Moški so jo v kozolcu zložili posebej. Čas med žetvijo in mlačvijo, ko se je žito sušilo, so ženske izkoristile za vlečenje slame. To so opravile tako, da so snop stisnile med noge in iz njega s klasom vred izvlekle lepo, za pletenje primerno slamo. Tako izbrane pšenice niso omlatili s cepci, da slame ne bi poškodovali, ampak so jo otolkli ali osmukali.

Jeseni, ko se približa čas za pletenje, so pušlje slame prinesli k peči, kjer so suho slamo lažje otrebili ali okolenčili. Otrebljeno slamo so še prebrali, tanko skupaj, debelo skupaj in bolj hrapavo skupaj. Iz tanke so pletli bolj fine kite, ki so bile tudi bolje plačane. Iz najbolj debele slame so pletli »kosman«. Gladko slamo so navadno še belili ali žveplali. Hrapavo in slabšo slamo so barvali v rdečo, modro, črno ali kakšno drugo barvo.

  

Iz tako pripravljene slame so od zgodnje jeseni od jutra do pozne noči vse tja do spomladi pletli kite. Vsaka ženska je imela na mizi pred seboj pušelj navadne ali barvane navlažene slame, v naročju pa »komolec«, na katerega je kiti sproti navijala. Komolec je bila stara dolžinska mera, dolga 48 cm. Za eno kito je bilo treba splesti okrog 25 metrov kite ali 40 komolcev, za pisane kite 60 komolcev. Za eno kito je bilo treba slamo zasukati 25 000 krat.

Največ kit so pletli iz sedmih slam, barvane iz osmih slam, pletli pa so še druge kite iz petih, devetih, šestnajstih, sedemnajstih in celo iz enaindvajsetih slam. Pletli so tudi posebne kite, nazobčane na eni ali na obeh straneh, ki so se imenovale sak ali cikcak kite. Nekdaj, ob koncu prejšnjega stoletja, so znali plesti do 80, nekateri celo do 120 različnih vzorcev.

Peter Melitzer je leta 1859 v naše kraje prinesel nove vzorce, ki so zelo zvišali vrednost izdelka. Domačine je naučil plesti črno-bele kite in jih odkupoval po še enkrat višji ceni kot navadne.

V hribovskih predelih so pretežno pletli kite, v ravninskem delu slamnike šivali, v tovarnah pa so jih dokončno oblikovali in poslali na tržišče. Medtem ko so v prvi polovici 19. stoletja pletli kite in šivali slamnike le kajžarji, so v drugi polovici stoletje zaradi vse večjega povpraševanja začeli s tem tudi kmetje. Ker so bili končni izdelki zelo odvisni od polizdelkov, je bilo nujno najprej ločiti pletenje kit ter šivanje in oblikovanje slamnikov. Zahteve tovarnarjev po kakovostnih kitah so bile vedno večje. Pletenje se je s povpraševanjem hitro razširilo od Šentjakoba do Kranja, tja do vznožja Kamniških planin, do štajerske meje in Janč.

Po oceni ljubljanske trgovske in obrtne zbornice se je leta 1875 v kamniškem okraju s pletenjem kit in šivanjem slamnikov ukvarjalo 12 000 ljudi, to je nekaj manj kot polovica prebivalstva. Od 800 000 slamnikov so jih več kot polovico izdelali v domačih slamnikarskih obrtnih delavnicah in le 367 000 v industriji. Že leta 1880 so proizvodnjo ocenili na milijon kosov. V tem času je bilo v šestih domžalskih slamnikarskih tovarnah zaposlenih okrog 400 delavcev in delavk.

V Domžalah je bilo več samostojnih obrtnih delavnic. Slamnikarsko obrt so v Domžalah imeli: Jakob Flis, Alojz Škrabar in sin Alojz, Jože Mazovec in sin Franc Mazovec, Valentin Pavlič, Karel Košir in Marija Košir.

Prekmurje
Ročno pleteni izdelki iz slame so značilnost Prekmurja in spominjajo na šege in običaje ob koncu žetve. "Doužnjek je najlepše odseval lepoto klasja in spleten je bil najlepša zahvala za vse, kar je in kar daje narava človeku". V začetku je bil doužnjek le preprosto spleten venec iz klasja in okrašen s poljskim cvetjem. Rokodelsko spretnost pletenje doužnjeka in drugih izdelkov iz slame najzvesteje ohranjajo v Prekmurju v vasi Lipovci, kjer se dejavnost v glavnem ohranja in razvija kot družinska tradicija. Po tej poti se v družini Jakob nadaljuje tudi v Dravljah v Ljubljani. "Doužnjek" je danes ročno spleten lestenec /krona/ iz slame in predstavlja vrhunec ustvarjalnosti domačega pletarstva. Vrči, vaze, püitrice, kašarice, korbleci, stenski okraski, makrameji, venčki in srčki… so drobni biseri ročnega pletenja iz slame, ki so lahko prijazno darilo in lep spominek

Ročno pleteni izdelki iz slame so značilnost Prekmurja in spominjajo na šege in običaje ob koncu žžetve. Ko postanejo valovi na žžitnem polju najlepši in klasi najtežji (še cvetijo), se prične žžetev slame za pletenje. S srpom ali roko naberemo šše zeleno slamo in jo položimo na ravna tla, da se posuši in na soncu porumeni. Slamo moramo očistiti ovojnice in jo narežemo od klasa do kolena in med koleni. Shranimo jo v šsnopih. Preden začnemo plesti, jo navlažimo z vodo, da dobi prožnost.

Bela Krajina
Gornja Lokvica pri MetlikiŠkupanje je skoraj pozabljeni običaj v Beli krajini, pomeni pa skupno pripravljanje slame za pokrivanje streh. Nekoč je bilo škupanje vsakoletno opravilo, danes pa je to le še običaj, ki so ga obudili v Gornji Lokvici pri Metliki v Beli krajini, pri Otu in Mariji Nemanič.

Oto Nemanič iz Lokvice je še med redkimi mojstri, ki znajo strehe pokrivati s slamo. Ker pa takšne kritine ni v trgovinah, si jo mora pripraviti sam. Sam poseje rž, ga požanje, le za pripravo škupe povabi prijatelje in znance, ki mu pomagajo česati slamo in jo vezati v snope. Oto in Marija sta najprej slamo potrebovala za obnovo svoje zidanice, ker pa si je kar nekaj ljudi zaželelo, da bi tudi njim pokril streho s slamo, sta se odločila, da škupanje nadaljujeta. Pravita, da s tem prispevata k ohranjanju kulturne dediščine, obenem pa se enkrat letno srečajo s sorodniki, prijatelji in znanci. Večina jih delo že zelo dobro pozna, drugi pa se učijo sproti.

Otov prijatelj, lastnik glasbene agencije Megažur Andrej Šenica, vsako leto poskrbi za godce, za bogat in raznolik glasbeni program. Ker po vsakem končanju večjega dela ponavadi sledi likof, tudi tu niso izjema. Veliko truda je potrebnega, da je streha pokrita s slamo, brez velikega števila pridnih rok Oto in Marija tega sama ne bi zmogla. Gospodinje iz vasi pripravijo številne dobrote za vse, ki pomagajo, po končanem delu pa skupaj nazdravijo, zapojejo in se poveselijo.

(Vir: Wikipedija in pripovedovanje razstavljalcev na 1. Slamnikarskem sejmu)

Več fotografij iz 1. Slamnikarskega sejma najdete TUKAJ.

Avtor: Miro Pivar; Foto: Miha Ulčar, Miro Pivar; Video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov