Tradicionalni slovenski zajtrk je na OŠ Roje postal že kar praznik
Tretji petek v novembru je v naši lepi in z naravnimi lepotami bogati deželi dan za projekt Tradicionalni slovenski zajtrk. Na naši šoli je ta dan postal že kar praznik. Vsako leto določimo rdečo nit na temo slovenske tradicije. Včasih podoživljamo stare običaje, drugič jim spet nadenemo sodobnejšo preobleko. V vsakem primeru pa želimo učencem približati bogato in pisano tradicijo ter kulturno dediščino domačih krajev in naše domovine.
Prav tako vsako leto na zajtrk povabimo domžalskega župana gospoda Tonija Dragarja. Tudi on se že kar tradicionalno odzove vabilu in z veseljem pride med nas. Tudi v petek, 17. novembra 2017 je bilo tako. Letos pa smo v goste povabili še lukovškega župana gospoda Mateja Kotnika, ki je, mimogrede, tudi čebelar. Z njim je prišlo pet čebelarjev z vsemi možnimi pripomočki, ki jih uporabljajo pri delu s čebelami, kar se je lepo uskladilo z našo letošnjo temo.
Torej, letos smo se posvetili čebelam. Učenci iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja so izdelovali, risali in kiparili čebele takšne in drugačne. Pri tem so imeli proste roke pri izbiri materiala iz katerega so ustvarjali. Z veseljem napišem, da so uporabili veliko odpadne embalaže in recikliranih materialov, kar je v sozvočju z ekološko usmerjenostjo naše šole. Ne bi si mislili, da iz pločevinke lahko nastane prelepa kranjska sivka. Učenci do četrtega razreda so risali panjske končnice. Ker te najlepše pridejo do izraza na čebelnjaku, so učenci pri urah tehnike izdelali maketo le-tega. In ta prelep izdelek je krasil zbornico šole. Sedaj verjetno marsikdo razmišlja, kaj ko bi prav takšnega, čisto pravega imeli na našem vrtu … Učenci od petega do devetega razreda pa so raziskovali, kako je sestavljena čebelja družina, kakšne nevarnosti pretijo čebelam v okolju, v katerega preveč agresivno posega človek, kakšne vrste medu dobimo od čebel, kako se toči med, in nenazadnje, kaj poleg medu še dobimo od čebel. Svoje ugotovitve so predstavili ostalim učencem in gostom. Na koncu smo dobili pohvalo čebelarjev, da smo dobro opravili svoje delo in se veliko naučili.
Nato je sledil zajtrk. Zagotovili smo lokalno pridobljeno hrano. Mleko in maslo smo dobili s kmetije Kocjančič iz moravškega konca. Med smo kupili pri čebelarju Viktorju Svetlinu z Vira. Jabolka smo naročili pri zadrugi Jarina, ki trži živila lokalnih pridelovalcev iz osrednje Slovenije. Kruh pa so spekli v Žitu, kjer so nam zagotovili, da je pšenica slovenska in so to tudi potrdili s certifikatom. Hrana nam je teknila, res je bila odlična. In vse je bilo sladko (zaradi medu) in je teklo gladko, ker je bil kruh namazan z odličnim domačim maslom in poplaknjen z domačim kravjim mlekom. Tako je bilo letos pri nas na ta vseslovenski praznik. Seveda ni manjkala pesem Lojzeta Slaka Čebelar, ki smo jo skupaj z gosti zapeli točno ob deseti uri.
