Tour de Dalmacija: 372 km dolgo pot iz Doba do Biograda na Moru prekolesarila v 19,5 ure

Ljubitelji kolesarstva ste dobre tri tedne zagotovo z zanimanjem spremljali najprestižnejšo kolesarsko dirko na svetu Tour de France, ki vedno poleg taktičnih bojev najboljših kolesarjev na svetu, ponuja tudi izjemne kadre francoske narave in arhitekturne dediščine. Vzporedno se je odvila še ena kolesarska zgodba, ki sicer ni imela tekmovalni namen, temveč v prvi vrsti prekolesariti iz Doba pri Domžalah do Biograda na Moru v čim krajšem možnem času. To pomeni prekolesariti 372 kilometrov, kar ni majhen zalogaj, sploh če nisi poklicni kolesar.

Na ta izziv sta se že drugo leto zapored podala 27-letni Jure Andročec iz Doba pri Domžalah in 46-letni Aleš Pristav s Prevoj, dolgoletna prijatelja, ki ju druži želja po športu, morju in energetiko. Za takšen podvig, ki ni mačji kašelj, sta se prvič odločila lani, letos pa sta vajo ponovila, s tem, da letos zaradi dokaj ugodnih razmer in situacije na terenu, razen če odmislimo vročino, 327 kilometrov dolgo pot prekolesarila v 19,5 ure. Svoj kolesarski izziv pa sta poimenovala Tour de Dalmacija.

Iz Biograda na Moru sta se nam oglasila v soboto zvečer, ko sta prikolesarila na cilj, kjer sta ju čakali družini, s katerima bodo v nadaljevanju preživeli skupen dopust. Oba sta rekreativna kolesarja in če jima uspe, kdaj tudi kolesarita skupaj. Pravita, da sicer bolj poredko, saj imata oba družini in odgovorno službo.

Kot smo že omenili, sta prvi takšen večji podvig izvedla lani, ki je bi po njunih besedah malce drugačen od letošnjega: »Lansko leto nama je pot prekrižala burja, pri Klenovici pa je bila zaprta cesta za vsa vozila. Tako sva prespala že v Selcah, kar je pomenilo, da naju je naslednji dan čakalo več poti. Letos sva pot začela ob 21. uri zvečer in prevozila vse do Prizne, šla s trajektom na otok Pag in potem še 30 kilometrov vožnje do mesta Pag. Tisti dan sva prevozila 290 kilometrov, pojedla večerjo in prespala v hotelu, zjutraj ob sedmih pa sva se podala na pot do cilja.«

Cilj prvega dne – Pag.

Seveda nas je zanimalo, kakšna je bila odločitev, da se podata na takšen izziv. Jure in Aleš nam zaupata, da odločitev izhaja nekako iz ljubezni do športa, morja ter samega izziva. »Življenje je uganka, nikoli ne veš koliko časa boš preživel na tem planetu, zato nama je vodilo, da stvari doživiva, čeprav na takšen, za koga mogoče ekstremen način. Hvaležna sva, da telo toliko zmore. V glavi se premaknejo vse meje pri takšnem podvigu, zato človek postane skromen, potrebuje le svežo vodo, kakšen prigrizek in miren um. Z materialnimi stvarmi ne gradimo življenja. Prav tako si s takšnimi spomini ustvarjamo svoj film s prigodami,« o ozadju izziva povesta sogovornika.

O sami poti in doživetjih na njej pa pravita, da je bilo zelo pestro: »Ob pol treh zjutraj sva prispela na bencinsko črpalko v Ilirski Bistrici, kjer so se lokalni prebivalci še zabavali ob kozarcih piva v lokalu. Niso mogli verjeti, ko sva jim opisala najino pot, ki sva si jo zadala. Isti trenutek sva dobila brezplačno kavo in pecivo. Ker je letos veliko ilegalnih prehodov državne meje, imajo ljudje ob meji večinoma prižgane luči in spuščene pse, dva psa pa sta se zapodila v naju, da sva komaj zbežala. Največja preizkušnja na poti je bila od Senja do trajekta za Pag. Bilo je že vroče, na soncu je kazalo 39.5 stopinj, večina poti do zadnjega spusta pa je bila v klanec. Tam sva se nekajkrat ustavila, vendar je sence zelo malo. Drug drugega sva spodbujala in vztrajala. Pogled na otoke in modro morje je neprecenljiv, človek ob takšni turi res vidi stvari, ki jih iz avta običajno ne.«

Neprecenljivi razgledi ob poti.

Zanimalo nas je tudi, kaj vse se jima je porajalo v mislih, ob tako napornem podvigu. Pravita, da sta nekaj časa vozila vzporedno in se pogovarjala. Ko pa sta prispela na precej prometno jadransko magistralo v Novem Vinodolskem, pa sta vozila v tišini, vsak pa je gojil svoje misli. Na tako dolgi in prometni poti je namreč treba biti stoodstotno osredotočen na cesto. Težav nista imela niti s tem, koliko kilometrov ju še čaka do cilja, saj sta bolj poredko gledala na števec. Sta pa med potjo zapela tudi kakšno pesem, da sta se nasmejala. Pravita, da ju je pozitivni duh spremljal vso pot.

Ko sta po 372 kilometrih in 19,5 ure prišla na cilj, so bili občutki nepopisni. »Po dveh dneh sedenja na kolesarskem sedežu, popitih desetih litrih vode, prebavljenih desetih frutabelah in prevoženih 372 kilometrih, sva si stisnila roke in si čestitala! Dosegla sva nekaj, kar ne doseže vsak. Preveval naju je občutek hvaležnosti in dobre volje. Objem žene na cilju je bil neprecenljiv,« o občutkih na cilju povesta Jure in Aleš. Kmalu zatem so si skupaj privoščili skok v morje, hladen tuš ter seveda topel obrok in hladno pivo.

Miha Ulčar; Foto: osebni arhiv Jureta Andročeca in Aleša Pristava

Komentarji uporabnikov
Tagi