Tilen Oberwalder Zupanc: “Praznovanje nove maše je bil praznik hvaležnosti”

Zakrament mašniškega posvečenja je letos v Cerkvi na Slovenskem prejelo sedem novomašnikov. Pet jih prihaja iz ljubljanske nadškofije, eden iz Škofije Novo mesto, redovnik lazarist pa prihaja iz Nadškofije Maribor. Med letošnjimi novomašniki je tudi 25-letni Tilen Oberwalder Zupanc, ki prihaja iz župnije Jarše.

Nova maša je bila vedno velik in slovesen praznik za župnijo in kraj. Za župnijo Jarše je bil ta praznik še posebno slovesen, saj so po 45 letih, odkar je nastala župnija, dobili svojega drugega novomašnika. Za ta dogodek so farani strnili vrste in s skupnimi močmi poskrbeli, da je bila nova maša, ki jo je Tilen v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah daroval v nedeljo, 12. julija 2020, kar se da nepozabna in slovesna. Tilen nam je v intervjuju zaupal, da je ob vsem tem, kar so postorili farani, večkrat ostal brez besed, za vse pa jim je neizmerno hvaležen. Po njegovih besedah je bilo praznovanje nove maše praznik hvaležnosti vsem ljudem, ki so mu (in mu še bodo) stali ob strani in ga podpirali.

Prihajate z Rodice, lahko poveste kaj o vašem otroštvu?

Prva leta svojega življenja sem preživel v Domžalah. Bežni spomini mi segajo v čas, ko sem hodil v vrtec Urša in nekaj let na OŠ Domžale. Z družino smo se nato preselili na Rodico, prepisal sem se na tamkajšnjo osnovno šolo. Na ta leta imam lepe spomine, s sošolci smo bili dobra ‘klapa’. Morda posebej izpostavim gasilce, pri katerih sem bil precej časa aktiven, bil sem tudi predsednik društva Mladi gasilec. Skratka, nič mi ni manjkalo, starša sta meni ter trem mlajšim sorojencem (bratu in sestrama) omogočila res brezskrbno otroštvo.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Že od otroških let ste bili zelo dejavni v vaši župniji.

V rojstni župniji Domžale sem bil krščen, tam sem začel hoditi k verouku in prejel prvo sveto obhajilo. Ob selitvi smo zamenjali tudi župnijske meje – ozemlje Rodice namreč spada pod župnijo Jarše. Tam sem se res precej dejavno vključil v župnijsko življenje. Kmalu sem začel z ministriranjem, pozneje sem tudi prevzel vodenje ministrantske skupine. Proti koncu osnovne šole sem začel s spremljanjem petja na orglah. Ukvarjal sem se z birmanskimi skupinami, bil sem animator na oratoriju … zvrstilo se je kar precej stvari. Rad sem pomagal tudi pri bolj ‘tehničnih’ in praktičnih stvareh.

Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da postanete duhovnik? Kdaj ste začutili ta Božji klic?

Klic ni prišel kot kakšna strela z jasnega. Podobno kot pri odločanju za katerikoli drugi poklic. Nekaj ti je všeč, rad delaš, zdi se ti, da bi to lahko počel vse življenje. In gledaš tiste, ki to že počnejo. Tako nekako je šla pot odločanja. Že iz časa v Domžalah se spomnim, da sem z nekakšnim navdušenjem opazoval duhovnika pri maševanju. Pozneje, ko sem se bolj vključil v župnijsko življenje, sem skupaj z drugimi mladimi tudi nekoliko od bližje lahko spremljal duhovnikovo življenje. Z vsem delom, ki sem ga opravljal, sem se kar nekako vživel v način njegovega življenja. Videl sem, da me vse skupaj veseli. Imel sem tudi nekaj drugih idej, kaj bi lahko postal in počel v življenju, toda ob tehtanju različnih opcij se je jeziček obrnil k poklicu duhovnika.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Kako ste svojo odločitev za duhovništvo sporočili domačim?

Spomnim se, da sem precej odlašal, če se ne motim, sem jim povedal, tik preden je nastopil rok za oddajo prijave na fakulteto. Najtežje je bilo novico povedati staršem. Zdi se mi, da je bilo to zvečer, verjetno zato, ker sem čez ves dan prelagal. Precej lažje mi je bilo odločitev sporočiti starim staršem in drugim sorodnikom.

Kako se spominjate življenja v semenišču?

V semenišču sem preživel šest let. Za oblikovanje duhovniške identitete so bila pomembna, lahko bi rekel, da celo ključna. Z drugimi kandidati za duhovništvo smo navezali stike, ki sem jih bil vesel. Vem, da bodo pomembni tudi v naprej. Seveda je bilo sobivanje večkrat tudi naporno, med seboj smo se kar dobro obrusili. Še posebej dragocene so mi bile izkušnje pastoralnih praks po župnijah, kamor bogoslovci četrtega in šestega letnika hodijo ob koncu tedna (sam sem bil v župniji Dob in Zagorje ob Savi). Prej sem imel izkušnjo življenja v domači župniji in ob domačem župniku, tu pa se je pojavila priložnost, da sem videl še kakšen nov pristop k duhovniškemu delu. Lahko sem tudi izkusil, vsaj približno, kakšno bo moje življenje v prihodnosti.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Ste se kdaj med študijem soočili s krizo glede pravilnosti odločitve za duhovniški poklic?

Večkrat se je pojavila kakšna misel, da bo vse skupaj (leta v semenišču, pa tudi potem življenje duhovnika) še kar težko, da bi bila kakšna druga izbira lažja … Nikoli pa nisem bil v taki krizi, da bi resno podvomil o odločitvi, ali da bi menil, da sem se odločil narobe.

Kakšen doživetje je bilo za vas, ko ste prejeli novomašniško posvečenje in ko ste darovali novo mašo pred domačimi farani?

Na posvečenju sem bil miren, čutil sem nekakšno gotovost, da hodim po pravi poti in da sem se v preteklih letih trudil v pravo smer. Prevzemala me je hvaležnost za vse, kar nam Bog daje. V tistih trenutkih še posebej seveda za duhovništvo. Praznovanje nove maše pa je bil praznik hvaležnosti vsem ljudem, ki so mi stali ob strani in me podpirali. Slovesnost so pomagali pripraviti farani, ki so se zelo potrudili, tako da sem ob njihovih delih večkrat ostal kar brez besed.

Foto: Iztok Dimc

Za novomašno geslo ste si izbrali moto Odrini na globoko. Kakšen pomen ima za vas in kaj z njim sporočate?

V Svetem pismu je zapisano, da je Jezus svoje učence poklical ob morju, na njihovem domačem terenu. Tudi meni sta morje in njegova simbolika precej blizu. Prebiranje omenjenih svetopisemskih odlomkov mi je večkrat dalo misliti. Odrini na globoko je zame vabilo, naj odrinem iz udobja pristana na delo, kamor me kliče Bog. Po drugi strani pa je to tudi vabilo za vsakega človeka, naj svojega življenja ne živi le površinsko, temveč naj se poglobi sam vase, v odnose z bližnjimi, v odnos s presežnim. Naj živi ‘na polno’, naj izkoristi ter razvije svoje zmožnosti, sposobnosti in talente. Verjamem, da je to pot do srečnega in izpolnjenega življenja, ki ga dandanes tako zelo primanjkuje.

Letos spomladi smo se soočili z epidemijo novega koronavirusa, ki je dodobra ustavila ustaljen življenjski ritem. Kako vi doživljate situacijo, v kateri smo se znašli?

Koronavirus doživljam kot opomin, da ne zmoremo vsega, da ni vse v naših rokah. Tudi, da se moramo znati ustaviti, se čemu odreči, ne delovati in ravnati le po lastnih željah. Sam lahko rečem, da sem čas ukrepov izkoristil za umiritev, da sem si za stvari, ki sem jih prej opravil na hitro, vzel čas in ob njih užival. Ta čas mi je pomagal tudi pri razločevanju, kaj je in kaj ni res potrebno in dobro v življenju.

Zaradi ponovne zaostritve ukrepov v zvezi s preprečevanjem širjenja epidemije, ste morali potek praznovanja vaše nove maše izpeljati malce spremenjeno. Lahko poveste nekaj o tem?

Eden od bolj tesnih stikov s koronaukrepi zame je bila izvedba nove maše. Prvotno je bilo mišljeno praznovanje s kosilom za vse navzoče, druženjem … s čimer sem se želel vsaj malo zahvaliti vsem svojim podpornikom in dobrotnikom. Seveda smo morali vse to na žalost odpovedati. Ob koncu nove maše sem ljudem to povedal in jih povabil, da to praznovanje nadomestijo s kakšnim obiskom na mojih bodočih službenih mestih, kjer jih bom z veseljem sprejel in vsaj malo pogostil.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Kam vas bo pot vodila pot po mašniškem posvečenju in kakšna pričakovanja imate?

Prvo službeno mesto bo kaplansko v župniji Litija. Letos se bosta župniji pridružili še dve manjši – Sava in Polšnik. Poleg tega oba z župnikom prideva na novo, tako da bo verjetno najprej kar precej usklajevanja in odkrivanja, kako bi bilo vse skupaj najbolje zastaviti. Dela, ki ga imam rad, zagotovo ne bo zmanjkalo, tako da se novih izzivov veselim.

Kaj je za vas bistvo duhovnikovega poslanstva?

Duhovnik na nek način nadaljuje tisto, kar je Jezus delal na zemlji. Od njega je poklican in je v njegovi službi. Zato je njegova prva naloga, da goji tesen osebni odnos z njim. Šele tako lahko res deluje v njegovem imenu – ker od njega prejema in nato daje naprej ljudem. To mu daje gotovost, da ne oznanja samega sebe, temveč le posreduje med Bogom in ljudmi. Neobhodno za vse to pa je, da svoje farane pozna, da je z njimi v dobrem in slabem, da je vreden zaupanja … da tako lahko prinaša Boga ljudem in njih vodi k njemu.

Foto: Iztok Dimc

Kako gledate na to, da se zahodna družba odmika od zavetja krščanstva in kakšna je po vašem mnenju vloga Cerkve in duhovnikov pri tem, da bo Evropa sledila vrednotam, ki so jo tekom stoletja izoblikovala in ji postavili temelje?

Podobno kot drevo potrebuje korenine, da ne pade po tleh, tudi mi potrebujemo korenine, da nas ne odnese. Dokler je vreme, okolje mirno, še nekako gre. Ko zapiha močan veter ali ko pride vihar, pa so korenine nujno potrebne. Dokler torej pri nas ne bo kaj posebnega, kakšne preizkušnje ali česa podobnega, bo šlo. Ko pa pride kaj takega, bo velika nevarnost, da klonimo. Vloga duhovnikov pri tem je, da najprej sami ostanemo zvesti tem koreninam, da se jih zavedamo, da se zavedamo njihove vrednosti in da smo hvaležni zanje. Potem pa to kazati drugim s svojim zgledom in besedo.

Slovenija pri tem ni izjema. Kako vidite to pri nas?

Poleg vseh skupnih evropskih temeljev in korenin smo Slovenci lahko še posebej ponosni na svoje korenine, na mnoge naše prednike. Kljub temu, da nas ni veliko, smo v zgodovini pogosto prekašali druge, večje narode. To nam je lahko še dodatna spodbuda, da ovrednotimo pomen teh korenin in jih tudi upoštevamo, na njih gradimo naprej.

V zadnjih letih se Cerkev na slovenskem sooča z upadom posvečenih duhovnikov. Kje je po vašem mnenju razlog, da se čedalje manj posameznikov odloča za duhovniški poklic?

Eden od razlogov je gotovo ta, da je po družinah precej manj otrok kot v preteklosti in tako tudi manj kandidatov za duhovništvo. Tudi javna podoba Cerkve pogosto ne vpliva pozitivno na odločanje za duhovništvo. Gotovo je še mnogo drugih razlogov. Sicer pa to ni kakšen nov pojav; že večkrat je prišlo do velikega padca in krize pri številu duhovnikov, pa je število potem spet naraslo, da jih je bilo več kot dovolj.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Kaj to pomeni za Cerkev na slovenskem in tudi za vas duhovnike?

Gotovo upad števila pomeni več dela za tiste, ki so aktivni. Prihaja do spremembe pri strukturi in organizaciji župnij. Danes ni več tako nujno, da je duhovnik prav v vsakem kraju, ker razdalje uspešno in udobno premagujemo z avtomobili, marsikaj se da rešiti tudi prek telefona in drugih omrežij. Končno pa tudi število vernikov ni takšno kot pred desetletji. Je pa videti, da je ob upadanju števila vernikov vedno več takih, ki bi radi gradili bolj osebno vero, ki jim niso zadosti le tradicionalne prakse.

Nekateri, predvsem mlajši duhovniki pri svojem delu sledijo sodobnim trendom, pri tem pri uporabi sodobnih aplikacij in družabnih omrežij ne nagovarjajo samo vernikov iz svoje župnije, ampak širšo javnost. Kako vi gledate na te sodobne trende?

Vse to je zelo dobrodošlo, škoda in narobe bi bilo, da bi prezrli te možnosti. Tu se da nagovoriti tudi tiste, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi dosegli. Pri tem pa še vedno ostaja načelo, da mora vse, kar duhovniki počnemo, izhajati iz našega osebnega odnosa z Bogom – da ljudem podajamo to, kar od njega prejmemo.

Foto: Simon Burja / Foto Burja

Kaj bi za konec sporočili bralcem?

Najprej bi rad izrazil hvaležnost vsem, ki karkoli dobrega storite duhovnikom. In seveda tudi drugim ljudem. Ob novi maši sem videl, kako lepo je, če ljudje stopijo skupaj in med seboj sodelujejo. Kako se da tako napraviti velike in lepe stvari. Zato naj bo končna beseda spodbuda k temu – da bi radi in dobrohotno dali na razpolago sebe in svoje talente, da bi skupaj gradili naš kraj in življenje v njem. In še v povezavi z novomašnim geslom: da bi se vsak dan trudili ‘odriniti na globoko’ – da se ne bi nikoli zadovoljili s plehkimi stvarmi, temveč da bi izbirali tisto, kar nas bogati in nam daje pravo veselje.

Avtor: Miha Ulčar

 

Tagi