Svetlana Makarovič: “Umetnik ne sme poklekniti pred nobeno apriorno avroriteto”

V ponedeljek, 28.1.2013, je v domžalski knjižnici potekal pogovor s kritično, navihano in provokativno umetnico Svetlano Makarovič. Pogovor je potekal v sklopu Srečanj z ustvarjalci, ki jih vodi Cveta Zalokar Oražem. Obiskovalci, ki so do zadnjega kotička zapolnili prostor v knjižnici niso bili razočarani, saj se je avtorica izkazala kot izjemno zanimiv in duhovit sogovornik.

Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka se je rodila 1. januarja 1939, v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka, študirala je različne humanistične vede, igrala klavir po kavarnah ter nekaj časa delala kot vzgojiteljica otrok z posebnimi potrebami. Ker ji to delo ni ustrezalo, se je leta 1970 odločila za pot svobodne književnice. Pravi, da je v otroških letih strastno igrala klavir, da bi preglasila starše, ki so se prepirali, razmišljala je, da bi se preselila v Islandijo, a si je premislila zaradi svojih mačk, ki bi morale ostati same, spovedi pa ne mara, saj je v mladosti župnik njeno mamo obveščal o njenih grehih.

Svetlana pravi, da umetnik ne sme poklekniti pred nobeno apriorno avtoriteto. Tega načela se je držala tudi na ponedeljkovem pogovoru, saj je postregla s samosvojim razmišljanjem, brez dlake na jeziku. Pogovor je bil skoraj v celoti odvisen od njenega toka misli, Cveta Zalokar Oražem je postavila le nekaj podvprašanj.

Pisateljica je naprej spregovorila o svojem odnosu do otrok. Pravi, da brezpogojna ljubezen do vseh otrok ni potrebna. Sama, podobno kot njena junakinja Sapramiška, ne mara surovih otrok. Pri tem je ne zanima vzgoja in razmere v katerih so ti otroci odraščali. Otrok, ki drugemu vzame igračo, ne da bi se igral z njo, ampak da jo zlomi, si ne zasluži ljubezni. Enako je z odraslimi. Avtorica ne verjame tistim, ki pravijo, da imajo radi vse ljudi.

Pogovor je tekel tudi o dnevu spomina na holokavst. Svetlana trdi, da je človeška zgodovina klavnica in bo klavnica tudi ostala, dokler se ne bomo bolj civilizirali. Krvoločnost je v človeški naravi. Vse hudo se pozabi in naredi prostor novemu zlu. Auschwitz je danes le še suhoparni zgodovinski podatek. Ne občutimo ga več. Pravimo, da se kaj takega ne bo več ponovilo, a avtorica trdi, da se je že. Pri tem potegne vzporednico med Hitlerjem in Bushem.

Kar se tiče aktualnih tem se je pisateljica obregnila tudi ob javni shod za Slovenijo, ki ga 8. februarja na Kongresnem trgu pripravlja Zbor za republiko. Na isti dan je na istem kraju namreč že napovedana tretja vseslovenska ljudska vstaja. Cinično pripomni, da bo ta dan zelo lep. Zbor za republiko bo pripeljal svoje umetnike in izvajal svoj kulturni program. Pravi, da desničarji očitno želijo, da priteče kri, da lahko nad protestnike pošljejo vojsko. Pripomni še, da dobro da imamo nekoga zgoraj, ki deluje povezovalno in Pahor deluje povezovalno kot žvečilni gumi v laseh.

Avtorica je spregovorila še o marsičem. Med drugim o istospolnih porokah ter o sodobnem klerofašizmu. Vse te resne teme je predstavljala na duhovit način, ki pa ni ostal brez kritične ostrine. Cinizem uporablja zato, da ljudi še bolj spodbudi k razmišljanju. Na koncu pogovora je pesnica prebrala še temačno uspavanko iz svoje knjige Balada o Sneguročki ter tistemu, ki je želel podpisala kakšno svoje delo.

Avtor: Mihael Gubanc
Komentarji uporabnikov