Prošnje in molitve Jurija Smoleta so bile uslišane

“Norosti današnjega sveta niso prav nič drugačne od tistih prej in verjetno tudi ne od tistih, ki še pridejo. Čeprav si jih zakuhamo sami in smo v tem početju izjemno plodni in inovativni, je odsotnost osnovnih vprašanj o smiselnosti našega početja, brezčasno kronična. Umetnik se v svojem početju prej ali slej zatakne prav na teh vprašanjih; če se ne, potem je z njim ali njo nekaj narobe,” je v spremni besedi ob odprtju razstave, ki je v Galeriji Domžale potekalo v sredo, 24. januarja 2018, zapisal akademski kipar Jurij Smole, ki je svoje umetnine na ogled postavil ljubiteljem kiparske in tudi druge umetnosti.

V uvod v razstavo je Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, prebrala protestno pismo ob stavki javnega sektorja. “Ko so danes stavkali sindikati javnega sektorja, smo med njimi tudi kulturniki, ki smo v senci boja močnih – zdravnikov, policistov, šolnikov – izviseli že davno pred slovito Virantovo plačno reformo, ki naj bi bila mati vseh nesorazmerij … Nihče tudi točno ne ve, zakaj so to kulturniki trpno prenašali. Anomalija se zdi že tako naravna, kot se zdi vladam naravno, da je kultura odvečno razkošje,” je med drugim dejala Cveta Zalokar. Vseeno pa ob odprtju te enkratne razstave kulturniki niso stavkali, saj so se v veliki množici zgrnili na ogled razstave svojega prijatelja akademskega kiparja Jurija Smoleta.

Dejstvo, da je umetnost eno od čutil človeštva, instrument s katerim družba uglašuje svojo bit in izraz, nam je v večji meri tuje, a se – upajmo – popravlja. Z avtorjem razstave se je tokrat pogovarjala Cveta Zalokar, saj bi bilo malo čudno, da bi se vodja programa v Galeriji Domžale pogovarjal s seboj.

Akademski kipar Jurij Smole.

Razstava kamnov, ki se vrtijo kot molilnice nekje v Hindujskih krajih ali ob pišu vetra nekje pod Himalajo, skuša vzpostaviti prostor uglaševanja. “Kamni, ki jih narahlo zavrtimo, v svojem vztrajnem vrtenju – še bolj pa v počasnem pojemanju hitrosti in zlasti v zadnjih zavrtljajih pričarajo meditativnost, mogoče celo osredotočenost otroške igre, ki jo hočemo še ponoviti,” pravi Jurij Smole. Ves čas pogovora so se kamni vrteli na podstavkih, kar je pogovoru dodalo še poseben čar. Vrtenje nas močno pritegne, ker generira zamaknjenje, te nenavadne skulpture iz skal pa oglušujoče ponavlja tišino, ki se vrača zato, ker mi tako hočemo. Kinetika kamnov je po besedah Jurija Smoleta ponovitev izkušnje lamaistične tradicije vrtečih se molilnih mlinov s Strehe sveta; edinstvena priložnost, da združimo ritualno ponavljanje izrekov, s stalnim vračanjem tišine, mirovanja in želje, da bi kamne spet in spet zavrteli.

Vrteče se skale so postavljene okoli edine mirujoče skulpture, ki predstavlja Veliko zaprto knjigo.  Navdih je našel ob gledanju pogreba papeža, ko so mu na krsto položili knjigo, in veter, ki je pihljal je sam obračal strani, kot bi bral. Velika zaprta knjiga je naša današnja podoba; je tudi podoba religioznosti, ki je z zaprtjem Velike Knjige izgubila pomen, substanco, trajanje in obstoj. Seveda avtor ni pozabil povedati, kje je dobil kamne. Kar nekaj zgodb smo slišali o robnikih pločnika, ki so osnova kamnov z razstave. Granit, ki je bil pripeljan iz Pohorja, so zavrgli (mogoče zato ker je domače) na njihovo mesto pa vgradili kitajski “granit”. Ampak osnova za izredno lepe skulpture pa je slovenski granit enkraten. Čeprav se je Jurij namučil, da je vse to spravil domov, obdelal in naredil skulpture. Koliko udarcev po roki z kladivom je bil deležen, tudi kri se je včasih prikazala na kamnu. Nič koliko dni pretrpel zaradi bolečin v križu, saj kamen mimogrede navrže 70, 80 ali več kilogramov. A končni izdelki so potešili tako njegovo dušo kot  duše obiskovalcev. “Celotna postavitev razstave želi s svojim obstojem, s poimenovanjem kombinacij najdenih kamnov in zavrženih predmetov, omogočiti izrekanje ponavljajočih se prošenj in molitev v neskončnost, da bi še kdaj lahko dobili povsem drugo Veliko Knjigo, za vzpostavitev nove človečnosti,” je poudaril Jurij.

Razstava je na ogled v Galeriji Domžale.

Na razstavi lahko vidimo skulpture z zvenečimi imeni. Tako je razstavljeno Srce velikega motorja v kombinaciji kamna in železa, Pismo iz prihodnosti v kombinacij kamna in bakra, Teleskop iz kamna, Numinozno iz kamna, Molitev za levant iz kamna, Velika zaprta knjiga iz kamna, Rešiteljeva ladja iz kamna, Spremenjenje v kombinaciji kamna in železa, Rešiteljev portret iz kamna, Gozd iz kamna ter Dokaz iz kamna.

Prošnje in molitve vrtečih se skal imajo še en pomemben moment. Njihovo bistvo je zavrženost in nepomemben obstoj, ki je, ko jih je našel in ko je doumel njihove povezave v oblikah, ponovno dobil smisel, celo uporabnost. Avtor razstave je predstavil tudi “portret Rešitelja” ter rešiteljevo ladjo, katera ima kamnito jadro, ki se nikoli ne bo strgalo, pa srce velikega motorja, ki v kombinaciji skale ter zobnika motorja tvori edinstveno skulpturo. In kako določi skulpturam težišče? Na odpadu je našel eno fino konico, potem pa spet te skoraj 80 kilogramske kamne premika po konici, dokler ne dobo težišča, tam se zvrta luknja ter postavi z železno palico na ležaje. In Jurij pravi, da kamen ni živ, zato ga ne boža, ampak samo udari. In to močno.

Na razstavi lahko vidimo skulpture z zvenečimi imeni.

Ob koncu pogovora je Jurij Smole še dodal: “Magični ritualni prostor, ki ga te skale vzpostavljajo, vabi vsakogar, da skuša v njihovem počasi pojemajočem vrtenju, najti nekaj trenutkov zase, za svoj oddaljeni jaz, za otroka, ki se je izgubil v nasilni megli iluzij in prividov današnjega sveta.”

Razstava bo odprta do 8. februarja 2018, ko bo na kulturni dan potekal tudi voden ogled, te res zanimive razstave.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi