Pr`Mertovih v Domžalah še vedno ličkajo koruzo na ročni pogon in ohranjajo tradicijo druženja

Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa vprašanje iz zgodovine našega življenja pred dobrimi petdesetimi leti. Se še spomnite, kako dišijo koruzni žganci, ki so jih naše babice kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? Preden pa so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi, je bilo potrebno kar veliko dela. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, potrgati storže, jih oličkati, posušiti, oluščiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob. Vmes je prišla "gonja" proti vsemu, kar je svinjskega. Ocvirki niso bili več "zdravi", prav tako mast in meso, seveda, samo da so lahko prodali več olja, ki maši žile. Sedaj pa ponovno na prvo mesto stopa svinjaka mast za cvrtje. Ocvirki, ki se bohotijo na kislem zelju in klobasah ter na polenti, pa so spet čudežno dobri.

Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo po raznih krajih naše domovine, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. "Ja, pri nas je vedno vse delano na svinjski masti in z ocvirki", je rada govorila moja stara mama, ki jih je dočakala 94. "Iz moke smo pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. Iz koruznega zdroba pa smo kuhali polento in jo zabelili s debelimi ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka." Ja, spominjam se tega, saj smo res tako živeli. S takšnim obrokom smo brez lakote zdržali do kosila. Včasih smo mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res, zdravo smo nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.

Koruzo so nekoč sejali na vsaki kmetiji, jeseni je bilo treba pridelek pospraviti. Na vasi so živeli v sožitju med naravo in ljudmi. Pomagali so si pri delih na polju in ob koncu naredili likof – malico. Veselili so se ga stari in mladi, saj se je večkrat spremenil v pravo veselico, na kateri so fantje osvajali dekleta. Domači so zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Navadno so pred podom naredili velik kup, ki je čakal ličkarje. Vanj so skrili kakšne dobrote, steklenico žganja ali druge pijače.

Pr`Mertovih v Domžalah smo ponovno ličkali koruzo na "ročni pogon". Ličkaknje je bilo pri Mirtovih vedno način druženja sosedov, sorodnikov ter prijateljev, ki so z veseljem prišli na ličkanje, se poveselili, kaj zapeli in seveda delali. Taka druženja so počasi zamrla, ko so prišli stroji za ličkanje. Z napredno tehnologijo pa je marsikateri kmet ostal brez pomembnih okončin za delo – prstov. Počasi je zamrlo tudi prepevanje in druženje. Pri Mirtovih je hvala Bogu ostalo druženje in veselje pred tehnologijo.

Gospodarica Urška je vezala storže po dva para skupaj, pridružilo se nas je še nekaj moških, da smo lahko dohajali ličkarje. Zvezane storže smo zlagali na tla, zatem pa obešali na late pred hlevom pod streho. Med delom smo si pripovedovali razne zgodbe, si zapeli. Pospravili smo ličkanje, tiste storže brez listov pa pobrali v vreče, pospravili ličje in pometli prostor, v katerem smo ličkali in tako je bilo delo počasi končano. Sledil je najlepši del, likof. Tako smo tudi letos podoživeli življenje in delo na vasi kot nekoč.

Hvala Mirtovim za ohranjanje te tradicije, ki je žal že skoraj zamrla. Obujajo jo samo še zanesenjaki in turistična društva kot prikaz, kako se je nekoč delalo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Tagi