Ponedeljkov klicaj – Studenec kot zgled za našo ljubo domovino

Tokrat v Ponedeljkovem klicaju ne bom opozarjal na probleme, s katerimi se dnevno srečujemo v naši sicer povsem lepi in na zunaj urejeni domovini. V notranjost bolne slovenske dežele danes ne bom gledal, saj je bilo v zadnjih dneh spet toliko prelitega črnila in izrečenih misli, da kaj posebnega res ne morem več povedati. Vsi čakamo na boljše čase, kajne?

Danes bom nekaj hvale izrekel na račun velike igralske družine. Tiste, ki že nekaj mesecev skoraj vsak večer pridno pripravlja osrednjo domačo gledališko predstavo, ki jo bodo v petek, 18. julija, premierno uprizorili v enem najlepših odprtih gledališč v Sloveniji, v avditoriju na Studencu pri Kritini.

Če se ne motim, je minilo že več kot deset let, ko smo prvič sedli na zelene in še dovolj udobne stole v pokritem gledališču, kjer bodo vso drugo polovico julija do sredine avgusta uprizarjali Veselico v dolini tihi Romana Končarja in pod režijskim vodstvom Lojzeta Stražarja. Prav Stražar je oče in mati vsega dogajanja na Studencu, ki že mnogo let privablja številne ljubitelje glasbe, dramske in operne umetnosti ter ljudskih iger.

Ob tem seveda ne smemo prezreti prispevka vseh tistih, ki so in še bodo v teh predstavah nastopali. In med njimi so poklicni pevci in igralci ter tisti, ki jim je to udejstvovanje zgolj konjiček in največja nagrada aplavz ob koncu predstave. Ni pomembno, ali je delavec ali kmet oziroma nekdo, ki na vaje prihiti z neke druge poklicne obveznosti. Kar težko je prešteti število članov te velike igralske družine, saj jih ni malo. Kot pravijo, naj bi v letošnji osrednji domači gledališki predstavi nastopilo čez 80 igralcev in pevcev, ki jim je največja nagrada obisk predstave in poklon, ko pade zastor predstave.

Veliko ljubezni do igranja, petja in sodelovanja je v teh ljudeh, ki nam bodo spet pričarali tisto tipično slovensko vzdušje, ki je morda vsaj za hip še kako podobno trenutnim slovenskim razmeram. Torej, brez olepšav, brez pocukranosti povedati tisto, kar nam leži na duši. Upam in prepričan sem, da bo ustvarjalcem Veselice v dolini tihi to uspelo v največji možni meri.

In zakaj vse to razmišljanje? Ker bi lahko vzorec dela, prizadevnosti, pozitivnega vzdušja in ustvarjalnosti, ki ga znajo tako imenitno ustvariti v Poletnem gledališču na Studencu, prestavili v naše trenutne politične, gospodarske, socialne in še kake druge razmere. To je vzorec, ki je lahko samo za zgled marsikomu, ki v črnih dneh ne najde izhoda iz teme.

In smo spet na začetku, pa če sem se še tako trudil, da bi se skušal izogniti perečim slovenskim zadevam. A upam, da sem vsaj nekaj dobrega in poučnega zapisal. In če bi prevzeli vsaj delček studenške zanesenosti, bi bilo pri nas vse skupaj mnogo lepše.

Fotografije z lanske uprizoritve Butalcev so glede na trenutne naše razmere zgolj in samo slučaj …

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Tagi