Ponedeljkov klicaj – Preživeli smo še ene poplave. In kaj zdaj?

Preživeli smo še ene poplave in po vsem tistem, kar se je dogajalo ne le ob zadnjih poplavah, temveč v skoraj celotnem mokrem letu 2014, bo treba iz vseh izkušenj potegniti nek sklep.

V četrtkovi televizijski Tarči smo lahko slišali marsikaj zanimivega, celo osupljivega. Imam občutek, da so za marsikaj krivi birokrati, ki se razmnoženi na vseh mogočih institucijah, ne odzivajo dovolj hitro. Z drugimi besedami, vse preveč je še birokratskih preprek, premalo je aktivnosti, potrebnih je spet cel kup (nepotrebnih) papirjev.

Kaj pa sami, koliko lahko naredimo, da bi preprečili najhujše? Primer v Volčjem Potoku oziroma v Šmarci že kaže na to, da bi bilo večkrat zelo dobro, če bi znali vajeti prijeti v svoje roke. Pri tem in v takih primerih res ni potrebno čakati na odločitve tam nekje zgoraj.

Ljudje, še posebej na podeželju, ki ga poplave ponavadi najbolj prizadenejo, so se znali – tudi v preteklosti – vedno povezovati, si pomagati ter skupaj reševati svoje in druge probleme. A se, vsaj pri vodah, bojijo, ker je bojda zakonodaja in z njo kaznovalna politika, zelo stroga. Dajte no, če do zdaj takšni in drugačni inšpektorji niso hodili po terenu, tudi med poplavami ne bodo.

In se je zgodil primer Iga, ko je župan na glas opozoril na primer tistih 36.000 evrov za urejanje 350 metrov dolgega vodotoka. Izgovor o nedostopnosti je nekomu prišel prav, da je navil tako ceno. Toda, prepričan sem, da bi se znali Ižanci sami organizirati in bi tisti vodotok uredili sami, ne glede na morebitno resnico, da je na težko dostopnem terenu.

Še enkrat: prepričan sem, da bi se dalo pred vsakim večjim deževjem marsikaj narediti z recimo temu – udarniškim delom. Kje so časi, ko smo na tak način in z zanosom znali graditi avtoceste, stanovanjska naselja in še kaj.

Avtor: Primož Hieng: Foto: Arhiv Domžalca
Komentarji uporabnikov