Ponedeljkov klicaj – Malo drugačna zgodba o – pogumu

Med znanci in prijatelji večkrat razpravljamo, kaj bi še lahko počeli, da bi bilo naše življenje lepše, da bi si lahko privoščili to in ono ter brezskrbno plačevali položnice. Da bi sploh imeli zaposlitev, tako kot na primer ena izmed znank, ki je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Pa hodi tja zgolj na formalne pogovore, čeprav se še kako dobro zaveda, da ji pri nekaj več kot petdesetih letih ne bodo našli zaposlitve. Zdaj še prejema solidno nadomestilo osebnega dohodka, a čez slabo leto bo tega konec. Ne ve, kako bo naprej …

Potem razpredamo in razmišljamo ter razlagamo vsak svoje ideje, kaj vse bi lahko počeli. Ženski del družbe se navdušuje nad peko piškotov in potic, moški del razmišlja o gostilni, nekdo celo predlaga, da bi imel svoj tovarno marmelade. No, ne ravno tovarno, ampak manjši obrat, v katerem bi kuhali vse tisto, kar radi namažemo na kos kruha, ki smo ga poprej namazali z maslom.

Ja, idej je zares veliko, a nekaj nam vsem skupaj manjka. O tem pozneje.

V to razmišljanje se mi hote ali nehote vsiljuje zgodba minulega sobotnega dopoldneva. Kraj: Ljubljana, točneje ulica, ki pelje na osrednjo ljubljansko tržnico. Še malo prej so nas tam s svojo glasbo razveseljevali mehiški glasbeniki. Potem so odšli naprej, na novo točko, kjer bodo veselo zvenele trobente, violine in kitare.

Na njihovo mesto pride mladenič z očali. Samozavestno se postavi na mesto, kjer je prej odmevala mehiška glasba. V eni roki ima tablični računalnik, v drugi tamburin. Ob noge postavi kartonasto škatlico za prostovoljne prispevke. Iz tiste računalniške tablice se zasliši glasbena podlaga, s tamburinom v levi roki si daje ritem. In poje, da, tisto »povej mi, Marina« … in tako naprej.

Včasih so poulični glasbeniki romantično brenkali po strunah kitare ali raztegovali meh harmonike. Danes gre tehnika naprej. Tablični računalnik, tamburin in njegov glas ter tista »povej mi, Marina« …

Priznam, nekoliko me stisne pri srcu. Pravzaprav me nastop tega fanta kot bolj občutljivo duše po svoje tudi gane. Doma potem, ko se spominjam njegovega nastopa, takole pred mimoidočimi, ki s polnimi denarnicami hitijo na tržnico, še nekaj časa razmišljam o fantu s tabličnim računalnikom in tamburinom.

Ta fant je imel tisto, česar mi nimamo in vse prevečkrat tarnamo o hudih časih. Imel je – pogum. Imej je – oprostite izrazu – j … a, kot pravimo, da si je upal takole nastopiti pred javnostjo. In srčno upam, da mu je poleg mene še kdo v tisto njegovo kartonasto škatlico vrgel nekaj drobiža. Ne kot vbogajme, ampak kot pošteno plačilo za nekaj prijetnih minut glasbe in še enkrat poudarjam – ker je imel – pogum. Da, tega nam manjka, poguma …

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Komentarji uporabnikov