Pokojni nadškof Alojz Uran je bil resnično pastir s srcem in tudi z glasom

Na veliko soboto je v 76. letu starosti po hudi bolezni umrl upokojeni ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran. V lepem spominu ga bomo ohranili tako verujoči kot tudi neverujoči, saj je bil zaradi svoje preprostosti, skromnosti in duhovne širine med ljudmi izredno priljubljen. Bil je tudi veseljak in odličen pevec. Prav zaradi svoje dobrodušne človeške narave in splošne priljubljenosti je bil in ostaja ljudski škof.

“Bil je in ostaja »ljudski škof«, mož, ki je s pesmijo in zaupanjem v Boga prinašal veselje in radost, upanje in vero vsem, ki so se srečali z njim,” so ob njegovi smrti zapisali na spletni strani Radia Ognjišče. Tudi v naše uredništvo smo ob njegovi smrti dobili kar nekaj odzivov naših bralcev, ki so ga imeli možnost spoznati in srečati v živo. Nekateri so skupaj z njim tudi prepevali.

Svoje spomine na rajnega nadškofa Alojza Urana je z nami delil duhovnik Branko Setnikar, ki je kot boste lahko prebrali v njegovi izjavi, zapisal, da je bil nadškof Alojz Uran več kot le nadškof, saj je bil tudi njegov prijatelj in duhovni oče ter mu je bil velika opora pri njegovi rasti v služenju ljudem kot dobri pastir.

Moj spomin, na rajnega nadškofa Alojza Urana, sega precej daleč nazaj, na dan ko sem prejel zakrament svete birme, pred skoraj 20. leti. Takrat sem bil star 14. let in moram priznati, da nisem bil toliko pozoren na vtis, ki ga je name naredil tisti dan. Ko danes gledam nazaj, spoznavam in dojemam, da je bil ta vtis zelo močan, konkreten in jasen. Pokojni nadškof Alojz Uran je bil resnično pastir s srcem in tudi z glasom. Posebno zadnja leta, ko je bil kot upokojeni nadškof odprt in pripravljen pomagati na župnijah, sem ga doživljal zelo od blizu. Velikokrat sva se srečala, tako ob oltarju kot tudi pri bratski mizi in preprostem pogovoru. Kot duhovniku mi je bil velik zgled in opora. Pri njem sem zares občudoval  ljubezen do Boga, Cerkve, domovine, družine in duhovnikov. Rad se je povezoval z duhovniki in jim bil v veliko pomoč. Sam lahko rečem, da je bil nadškof Alojz Uran več kot le nadškof, bil je moj prijatelj, duhovni oče, skratka bil je velika opora pri moji rasti v služenju ljudem kot dobri pastir. Bogu sem neizmerno hvaležen, da sem smel zoreti ob tako velikem človeku, kot je bil pokojni nadškof Alojz Uran.

(Branko Setnikar)

msgr. Alojz Uran (*22. 1. 1945 – +11. 4. 2020)

Nadškof msgr. Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno Goro kot zadnji od treh otrok v kmečki družini. Maturiral je leta na bežigrajski gimnaziji. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Med letoma 1970 in 1973 kaplan v ljubljanski stolnici, nato pa je do leta 1977 študiral in magistriral v Rimu. Do konca leta 1992 je bil v župniji Ljubljana Šentvid.

Januarja leta 1993 je bil posvečen v ljubljanskega pomožnega škofa. Deloval je v številnih organih nadškofije in je leta 1996 usklajeval priprave na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Na mesto ljubljanskega nadškofa metropolita, na katerem je nasledil Franca Rodeta, ga je papež Janez Pavel II. imenoval oktobra 2004. Kot ljubljanski nadškof je bil veliki kancler Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Novembra leta 2009 se je na predlog Svetega sedeža odpovedal službi nadškofa in javnemu delovanju.

Po uradni upokojitvi se je nadškof Uran z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, kjer je s posebno domačnostjo sprejemal Marijine častilce, maševal in spovedoval. V ljubljanski nadškofiji je bil rad v pomoč pri birmovanju in drugih župnijskih slovesnostih.

Med ljudmi bo ostal v trajnem spominu zlasti po svojem izrednem pevskem talentu, lepem glasu in svoji topli, dobrodušni človeški naravi. Rad se je srečeval z ljudmi in kmalu je s svojim vedrim razpoloženjem spodbudil, da se je oglasila ljudska pesem.

Zadnja leta je njegovo zdravje vedno bolj pešalo in omejevalo njegove dejavnosti. “Duh je bil voljan, a telo vedno bolj slabotno. Svojo zemeljsko pot je zaključil v jutru velike sobote, 11. aprila 2020, in odšel k svojemu nebeškemu Očetu ter mu še enkrat izrazil svojo popolno pripravljenost: »Da, Oče.« in odšel v svoj nebeški dom,” so med drugim zapisali na spletni strani Slovenske škofovske konference, kjer so tudi navedli, da bo zaradi izrednih razmer koronavirusa pogreb v družinskem krogu v ljubljanski stolnici. Ko bo nevarnost virusa minila, bo zanj opravljena slovesna maša zadušnica v ljubljanski stolnici. Rajnega gospoda nadškofa pa priporočajo v molitev.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Družina, Slovenska škofovska konferenca