Peter Naglič – fotograf in kronist iz Šmarce pri Kamniku

Z vsakim rojstvom se prične iskanje poti do lastnega obzorja, a  skrivnost, ki jo vsakomur namenja Stvarnik je,  kako široko bo to obzorje in kje bo meja neznanega, nedoseženega, neulovljivega… Vsakomur je namenjena edinstvena pot in bolj ko je ta pot, ki se giblje med preizkušnjami, neshojena, več truda zahteva, a sled, ki ostane, je bolj globoka. Zagotovo lahko med osebnosti podobnega značaja lahko uvrstimo ščetarskega mojstra, tovarnarja, romarja, planinca, človekoljuba, predvsem pa amaterskega fotografa Petra Nagliča, doma iz Šmarce pri Kamniku, kjer je bil rojen 26. 6. 1883. Svojo vsestransko aktivno življenjsko pot je sklenil pred šestdesetimi leti,  28. 7. 1959, prav tako v Šmarci.

Čarobnost fotografije ga zasvoji

Pričetek udejstvovanja v podjetniškem svetu je spremljalo zgodovinsko obdobje, ki je bilo bogato s tehničnimi izumi, kar ga  je močno pritegnilo. Vedoželjnost in nemiren tehnični duh mu je vcepil že njegov oče Jožef in od tod je domnevati, tudi zasluga, da je Peter naredil prve korake v svet fotografije. Širokopotezno podjetniško razmišljanje je znal prenesti tudi v delo s fotoaparatom, ko je spremljal dogodke v vsakdanjem življenju, pomembnim ali malo manj pomembnim pa je vdihnil trajnost in jih dosledno evidentiral in dokumentiral. Pri izbiri same motivike je pomembno vlogo odigralo prav dejstvo, da fotografsko udejstvovanje ni vplivalo na  finančno eksistenco. Ta del zbirke obsega preko 800 posnetkov, steklene plošče različnih formatov in dimenzij pa s svojim filmskim zapisom v sebi nosijo in hranijo sporočilo predvsem iz obdobja do leta 1930, kasneje pa na filmski trak, na katerega je Peter samo v letih 1931 – 1940  zabeležil preko 8500 avtentičnih posnetkov.

Člani zadruge sedlarjev, tapetnikov in krtačarjev leta 1929. Peter Naglič se nahaja točno na sredini v srednji vrsti. (Foto: Hibšer v Ljubljani)

Portret kot znanilec Nagličevih začetkov fotografiranja

Petrov  lastni avtoportret je simbolično tudi sinonim njegovega fotografskega začetka, ter obenem  prva znana fotografija, izdelana na steklo, leta 1899. Pri portretiranju, ki  je več kot le pritisk na sprožilec fotoaparata, je zelo pomemben tehnični vidik uporabe svetlobe, kar so v veliki meri nudile izkušnje pri delu. Za kvalitetno osvetlitev pri fotografiranju portretov je bila potrebna dnevna svetloba, saj uporaba umetne svetlobe iz tehničnih razlogov še ni bila povsem uveljavljena. Peter si je v zgornjem mansardnem delu hiše uredil primeren prostor za svoj atelje, učinkovito dnevno svetlobo pa je pridobil s tem, da so na strehi vgradili steklene plošče, ko je bil gospodar še njegov oče Jožef. In prav v tem dejstvu je mogoče iskati tudi Petrovo odločitev za fotografijo, saj je s tem posegom oče Petru omogočil ateljejsko fotografiranje ter mu pokazal, da ga podpira.

Kofutnikova domačija v Jaršah, leta 1932.

Vojaška suknja na Ljubljanskem gradu

Pričetek Velike vojne, kot se jo pogosto tudi omenja, je močno zarezal tudi v življenje Petra Nagliča. Mladi fantje tistega časa sprva  svetovne  vojne niso vzeli resno, a čas je pokazal, v kako veliko morijo se je vse skupaj razvilo. Nehote je bil tudi Peter potegnjen v vrtinec vojaških dogajanj; kljub temu da ni neposredno okusil krutosti fronte, pa je njegov sočutni duh težko sprejemal vojni utrip, pogled na ranjence, na ujetnike zlomljenega duha ga je trpinčil z vprašanjem smisla vojne. Karantenska postaja na Ljubljanskem gradu je bila v osnovi zasnovana samooskrbno, vojaški ujetniki so se ukvarjali tudi z gojenjem poljščin na grajskih pobočjih, vojni ujetniki so bili zaposleni tudi z izdelovanjem ščetarskih izdelkov, za kar je bil poleg fotografiranja  odgovoren tudi Naglič. Ob bok vojaškemu utripu in redu pa je bilo relativno dobro poskrbljeno tudi za dejavnosti prostega časa, saj so imeli organizirane kulturne aktivnosti v različnih umetnostih, Nagličeva fotografija pa s tem dokazuje, da je je bilo življenje v vojaškem zaledju neprimerljivo z življenjem na fronti, kjer so vojaki resnično okusili gorje.

Zemeljska dela pri preureditvi Šanc, v ozadju Ljubljanski grad leta 1934.

Spremljanje Plečnikove arhitekture

Med svojimi pogostimi stiki s poslovnimi partnerji iz ščetarske stroke v Ljubljani je Petra praviloma na svoji poti redno spremljal tudi fotoaparat. Pomemben mejnik v gradbenem prestrukturiranju Ljubljane je prav gotovo pomenil potres leta 1895, ki je s svojo rušilnostjo  močno prizadel našo prestolnico. Posledice potresa so bile hude, a vendar je bila po drugi strani ponujena priložnost za novo ustvarjanje. Na Petrovih fotografijah Ljubljane so  ujete marsikatere spremembe, njegovo oko pa je beležilo predvsem gradbene posege. Poudariti je treba, da je bila to hkrati tudi »zlata doba Plečnikovega ustvarjanja v Ljubljani« in videti je, da se je tega zavedal tudi Naglič, ki je s fotoaparatom vestno spremljal njegovo gradnjo. Najstarejši in najštevilčnejši so posnetki dograjevanja struge Ljubljanice, od leta 1932 do leta 1935 je izdelal več kot 100 posnetkov rečnega prostora z mostovi. Leta 1934 pa je začel dokumentirati zemeljska dela, odkopavanje starih utrdb, sajenje dreves in gradnjo razglednih teras na Šancah, ki jih je nazadnje posnel še leta 1939. Izjemno dosledno je spremljal gradnjo Baragovega semenišča, kar je potekalo od leta 1938 do leta 1940. Izdelal je več kot 20 posnetkov in v treh letih posnel začetek gradnje objekta na travniku, kjer so bili še kapela in z ostanki zapuščenega pokopališča Sv. Krištofa, končni posnetki pa prikazujejo objekt s končano fasado kontrastno svetle barve sredi odprtega prostora. Nagličevo zavzeto sledenje Plečnikovemu delu res ni bilo slučajno, kar je vidno ob gradnji, zlasti za tiste čase, oddaljene cerkve sv. Mihaela na Barju. Spremljal jo je od začetka ob pripravi terena in gradnji kamnitega podstavka leta 1937 pa do dokončanja leta 1938. Največjo vrednost imajo fotografije prav v dokumentarnosti, saj je naredil številne posnetke že med gradnjo. Naglič je preučeval kamenine in morda je prav ob Plečnikovi zidavi, ki je vključevala tudi številne kamnite dele, sledil svojemu zanimanju. Objekti so posneti z vseh strani, kot da bi se zavedal, da dela dokumentarno gradivo, ki zahteva celostni pogled na objekt. Naglič pa ni le dokumentiral celote in detajlov, ki so neprecenljivi pri rekonstrukciji Plečnikove dediščine, ampak je imel ob tem tudi smisel za motiv in kompozicijo. Obvladal je likovne karakteristike fotografije kot so perspektiva, ritem, kontrast in poudarek kar ga uvršča že med profesionalne fotografe.

Ladstätterjeva elektrarna, barvarna in livarna, leta 1932.

Romarska školjka ga ponese do Svete dežele

Njemu lastni odnos do Boga mu je nudil zatočišče pred dilemami, ki doletijo človeka  v vsakdanjem življenju. Seme  duhovnosti mu je bilo položeno v zibko, kar ga je spremljalo na poti lastnega duhovnega  iskanja. Ob tem pa je v njem raslo zanimanje za romanja, kjer si je nabiral glo­boke vtise in širil svoje duhovno obzorje. Leta 1908 se je udeležil I. vseslovenskega romanja v francoski Lurd, takrat še brez svojega fotoaparata, o samem romanju pa se je ohranil dnevnik. Že čez dve leti se je z 540 romarji udeležil I. vseslovenskega romanja v Sveto deželo pod duhovnim vodstvom ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča, Peter pa je s svojim fotoaparatom ustvaril nepozaben romarski spomin in vrhunsko dokumentarno zgodbo. Kasneje se je še večkrat mudil tudi v Rimu, v letu 1935 pa je med svetovnim Evharističnim kongresom obiskal tudi Budimpešto. Peter je romanja povezoval  tudi z obiskom gora, še posebno Kamniških planin, saj je tam še dodatno našel notranji mir in ostajal sam s seboj ter tako poglabljal svojo vero.

Blagoslov Bernikovega doma leta 1910.

Za konec

V osebnosti Petra Nagliča je bila vtkana visoka značajna etika, s svojim širokim pogledom na svet, zazrtim v prihodnost je tlakoval pot svoji družini. Naravno nadarjeni ljudje, ki brez formalne izobrazbe dosegajo izjemne uspehe pri lastnem delu, se rodijo zelo redko. Še redkeje taki uspešneži posvečajo višek svoje energije in znanja soljudem v bližnji okolici. Muzejska stroka se je nad odkritjem Nagličeve zapuščine  zbirke navdušila, predvsem jo bogati njena  tematska raznolikost, ki dokumentira aktualni čas, v katerem je Naglič živel in bo za različne muzeje raziskovalni izziv tudi v prihodnosti. Zbirka, ki jo je ustvaril s svojim delovanjem, predstavlja pomemben doprinos h kulturni dediščini našega naroda, zato je pomembno da  najde ustrezno mesto v zgodovini slovenskega naroda, tudi s predstavitvijo širši javnosti. Pot srca, ki je Petra vodila skozi plodno in ustvarjalno  življenje, ga je osvojila s fotografijo. Ali se je Peter Naglič, vedoč ali nevedoč, svojega poslanstva fotografa zavedal, to niti ni pomembno. Njegova zgodba nas enostavno prepriča, da je s tem, ko je beležil običajno preprostost vsakdanjika nekega obdobja, enostavno, skozi našo refleksijo ustvaril neprecenljiv dokument tega obdobja.

Avtor: Matjaž Šporar; Foto: Osebni arhiv Matjaža Šporarja (Digitalizacija SEM)

Komentarji uporabnikov
Tagi