Odkrivamo prikrito: Pikl in njegova skrivnost

Zgodilo se je to leta 1938. Bila je nedelja, sončna, pomladno prijetna. Po jutranji maši (v cerkvi na Homcu) smo se dečki, osnovnošolci, pred cerkvijo sestajali po skupinah in se pomenkovali vse navzkriž. Nek fant, iz višjega razreda, se je vstopil pred nas. Vse nas je poznal, zato je tudi vedel, da vseh homških znamenitosti še ne poznamo. Najbrž se je že kdaj prej namenil, da ta nedostatek prav on odpravi. Zakričal je: »Gremo u Pikl!« Kot general je zamahnil z roko in že smo se pognali za njim. Jaz, preserčan, četudi nisem vedel, kaj misli z besedo pikl, sem bil tik za njim.[1]

Izlet v neznano
Po začetnem grmovju se je med drevjem le tu pa tam pokazala stezica.[2] Sicer pa smo drveli vse povprek kot srnjad. Na koncu zelo strmega, skorajda odsekanega grebena, se je fant ustavil, počakal, da so se še ostali nagnetli okrog njega, nato pa – še ves zadihan – zaneseno zakričal: »To … je … Pikl!« Presenečeno smo gledali naokrog, kje bomo ugledali kaj posebnega. A nič takega ni biló; gozd kot gozd. Nekdo iz skupine je zato precej nejevoljno zatečnaril: »Kva j` zdej tle tacga?« Slavnostni, za mene pa – to moram priznati – tudi dokaj skrivnostni trenutek, je bil v hipu porušen! Zanimanje za tisto, kar naj bi nam tukaj razkril tisti fant, je v trenutku ugasnilo! Tisti dečki, ki so pridivjali do roba grebena zadnji, so se zdaj prvi kričaje zapodili po njegovem južnem pobočju navzdol; kar po praproti, tako visoki, da smo se iz nje komajda videli.[3] Naš "turistični vodič" se je spotikoval med zadnjimi. Jaz sem pogledoval nanj … in tako tudi opazil, da je bil povsem poparjen. Predstavitev Pikla se je končala na skrajno nizki ravni! To ga je zelo prizadelo! Le o čem naj bi nas tisti fant poučil? Kaj nam je hotel povedati o Piklu? Kaj je vedel o tem grebenu? Kaj je o njem slišal pripovedovati?!

Nekaj neopisljivega …
Zdaj in tukaj pa skorajda mora slediti nekaj mojih »posebnih« misli … saj se je od tiste nedelje moje znanje precej povečalo … zato o tem dogodku in o mojih takratnih občutkih, lahko povem nekaj več!
Takrat, ko smo vsi zadihani stali okrog tistega fanta in slišali, da smo na cilju, torej na Piklu, nisem mogel verjeti, da je to vse, kar nam je želel pokazati. Tu je moralo biti še nekaj "zadaj." Ko sem napeto "tipal" okolico, ko sem želel ugotoviti, kaj "tu" je, se mi je za hip odprlo: tu, na Piklu, je bil zrak nekoliko bolj goràk, gozd je dišal močneje, tu je bil poseben mir. Tu je nekaj prijetnega pihalo, pravzaprav dihalo … skorajda božalo … Tu je sevalo nekaj dobrega, nekaj neopisljivo lepega …
Morda nam je tisti fant želel povedati kaj o tem? Morda o tem, da so prav tu, na tem mestu, že pred mnogimi tisočletji stali naši predniki, lačni, prezebli, bolni … preganjani … kdaj pa kdaj morda tudi za hipec srečni, se priklanjali Gospodarju sonca in pobožno molili?

Pikl – kaj to je?
Je to ves greben (usmerjen je točno zahoda proti vzhodu), ali le njegov zadnji vrh, ki zelo strmo pada proti Kamniški Bistrici? Čudno, da ga župnik Anton Mrkun v svoji knjigi Homec ne omenja. A prav gotovo je slišal zanj! Morda ga je zamolčal namenoma? Sicer pa mu vaščani najbrž tudi niso povedali vsega, kar so o Piklu vedeli.

Homški hrib je nasploh nekaj posebnega. Njegovega vzhodnega dela, Pikla (na fotografiji povsem levi del), ni mogoče fotografirati, saj je z drevjem zaraščena tudi ravnica.

Vedeli so, da je bil hrib prvo domovanje njihovih prednikov. V nekakšno znanstveno utemeljevanje se seveda niso spuščali. Tudi če so na hribu našli kaj nenavadnega, se v to niso poglabljali, kaj šele, da bi tisto spravili in o tem kaj zapisali! [4]

Da so na homškem hribu resnično bivali ljudje (že pred 6000 leti), je z najdenimi artefakti (in to prav ob južnem vznožju Pikla!) potrdil etnolog dr. Anton Cevc. (Gl. Vaščan 2/1998) Ve pa se tudi, da je v združbah, kjer je živelo skupaj vsaj nekaj oseb, bil med njimi tudi kdo, ki je znal zdraviti (vračāti),[5] ob pomoči dobrih duhov. In prav Pikəl je kraj, ki je idealen (tako po takratnih kot tudi po današnjih predstavah), za pogovarjanje z Najvišjim.[6]

Homec je kraj, o katerem še dolgo, pravzaprav nikoli, ne bo vse razkrito. Točneje povedano: nikoli po takšnih pravilih (materialističnih), po kakršnih se ravnajo nekateri t. i. znanstveniki. Zato se je dobro posvetiti tudi takim zapiskom, ki se nam ne vsiljujejo kot znanstveni. Nekaj takšnega nam nudi razprava Homec – sled k prednikom. (Vaščan, 4/1998, 2000 in 2001.)[7]

Prihodnjič nadaljevanje: Pikl ostaja skrivnost.

[1] Fant, ki nas je vodil, je najbrž bil homčan Miha Juhant, 1927. Kasneje je bil zaposlen kot mlinar pri Rakcu. 1945. v Begunjah ustreljen kot talec.
[2] Tistim, ki Homca ne poznajo: homška cerkev je na vrhu gozdnatega hriba, ki ima še nekaj grbin.
[3] Praproti danes tu ni več; zemljišče je bolj izsušeno …
[4] Na en tak primer sem naletel sam, ko je močan veter podrl na hribu več dreves. Najbrž je to biló okr. l. 1957)
[5] Pazi na naglas! Stara samostalniška oblika, pa tudi glagolnik vračā, se je kasneje obrusilo v kopico besed: vrač, vračiti, vražiti, vraža …

Avtor: Marijan Slevec; Foto: Marijan Slevec
Komentarji uporabnikov