Neža Maurer “mojstrica verza” v Domžalah

Včeraj zvečer smo imeli v Domžalah priliko srečati slovensko pesnico Nežo Maurer, ki piše za otroke in odrasle. Nekdanjo učiteljico, novinarko, urednico in Slovenko leta, smo spoznali pobližje, saj sta se sogovornici sprehodili skozi njeno življenjsko obdobje, ki je pomembno vplivalo na njeno bogato delo. Pogovor s pesnico, ki je potekal v Knjižnici Domžale je vodila Cveta Zalokar Oražem. V kulturnem programu je sodelovala tudi glasbenica Silva Kosec.

Pred kratkim je izdala dopolnjeno pesniško zbirko Drevo spoznanja. Pesmim iz leta 1987 je dodala še nove, ki so nastale v njenem zrelem obdobju. Dopolnjena pesniška zbirka govori o dilemah današnjega trenutka, preplavljenega z občutenjem trpljenja, razčlovečenja in brezizhodnosti.

Neža Maurer, ki živi v Škofji Loki, se je rodila 22. decembra 1930 v vasi Podvin, občina Polzela. Osnovno šolo je obiskovala na Polzeli: do četrtega razreda slovensko, med okupacijsko pa nemško. Po vojni je na nižji gimnaziji v Celju in Žalcu naredila izpite čez prve tri razrede in leta 1946 redno končala četrti razred. Po diplomi se je takoj izredno vpisala na Filozofsko fakulteto (slavistika) v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1960.

Najprej je delala je kot učiteljica, kasneje pa jo je pot zanesla v novinarske vode. Tako je bila prva urednica šolskih oddaj na TV. Opravljala je tudi mesto glavne urednice (in direktorice) lista Prosvetni delavec. Za novinarsko delo je že zelo zgodaj prejela Tomšičevo nagrado. Kot nam je povedala, je bilo delo, ki ga je opravljala zelo naporno in stresno, saj ga je jemala »preveč zares.«

Obiskovalci so lahko po srečanju dobili tudi avtogram pesnice

Pesmi za otroke (napisala jih je več kot štiristo) so pričele nastajati pri njenih sedemindvajsetih letih, ko se je v njen ponovno prebudil »otrok», ki je izginil pri desetih letih, v obdobju druge svetovne vojne. Kadar je bila »spet otrok« so pesmi prišle same, za kar se ji ni bilo potrebno veliko truditi.

Največ svojih pesmi je napisala na potovanjih in ponoči. Takrat so nastajale najlepše. Zanimivo je to, da so vse njene pesmi, ko jih je spravila na list »zorele« pet let. Ljubezen je bila vedno temelj njenih pesmi, saj sama pravi, da je ves svet okvir življenja v katerem mora biti prisotna ljubezen.

Nekaj njenih zadnjih pesmi, ki so zbrane  v dopolnjeni pesniški zbirki Drevo spoznanja, smo imeli priliko tudi slišati iz njenih ust. "Kraljica katakomb", "Vodja", "Tisti spodaj" in "V globini", govorijo o naši minljivosti in o dilemah v katerih smo se znašli.

Na koncu lahko rečemo, da njeno bogato delo priča o tem, da je Neža Maurer res "prava mojstrica verza."
 

Avtor: Miha Ulčar
Komentarji uporabnikov