Mestne lastovke so se ugnezdile na domžalskih stolpnicah

Življenje je včasih teklo drugače kot danes. Ljudje, zlasti na podeželju, so vedno težko pričakovali pomlad. Ene od znanilk prihajajočega novega življenja so prav zagotovo lastovke, ki se jih ljudje običajno še posebej razveselijo. Ne rečejo zaman, da tam kjer lastovke gnezdijo, so dobri ljudje doma. Ljudje in lastovke so se nekako navezali drug na drugega. Lastovke so pri ljudeh našle varnost in zavetje za svoj zarod, v veliki meri pa tudi tudi hrano. V zameno lastovke ljudem prinašajo pričakovanje, srečo in zdravje. Ljudje imajo do lastovk naklonjen in čustven odnos. Dovolijo jim, da si gnezda zgradijo pod napušči, v hlevih in hišah. Lastovke pa se jim oddolžijo z zaupanjem, predvsem pa z zvestobo, saj se vsako leto vračajo v ista gnezda, kjer vzgajajo nove rodove. Prav zaradi tega so lastovke simbol zvestobe in zglednega družinskega življenja.

Marsikje lastovke ne gnezdijo, ker jim primanjkuje materiala za gradnjo gnezda. Tega sicer nabirajo na brežinah potokov, rek in mlak ali ob lužah na makadamskih cestah in po parkih. Z izdelavo umetne mlake z blatnimi površinami v vasi ali na mestnem obrobju, lahko lastovkam omogočimo gnezdenje. Takšno mlako pa bodo s pridom uporabljale za pitje in kopanje tudi druge vrste ptic.

Na treh stolpnicah na Ulici Matije Tomca v Domžalah so te dni močno dejavni pari mestnih lastovk. Na fasadah v okvirih vrat in oken so do sedaj izdelale že petnajst gnezd, še vsaj toliko pa se jih pari lastovic še trudi narediti. V Sloveniji je mestna lastovka splošno razširjena. Večina jih gnezdi po naseljih, ohranilo se je tudi nekaj kolonij v skalnatih stenah. Mestne lastovke v naseljih gradijo gnezda pod nadstreški, balkoni ali v kotih oken na stavbah, kot je to vidno na stolpnicah v Domžalah.

Lastovke prepoznamo po kratkih nogah in kljunu, ki se lahko na široko odpira, po škarjastem repu in ozkih, srpastih perutih ter seveda po izredno spretnem in hitrem letu. Pri nas živi več vrst lastovk, vendar sta med ljudmi splošno poznani le dve. Sta tudi najpogostejši in razširjeni vrsti po vsej Evropi, torej tudi pri nas. To sta kmečka (Hirundo rustica) in mestna lastovka (Delichon urbica). Ker pogosto živita v istem okolju in na podoben način, ju lahko kar hitro med seboj zamenjamo. Mestne lastovke se ločijo od kmečkih, saj so mestne lastovice »oblečene« po mestno, v črn frak in belo srajco, kmečke pa so bolj živih barv, saj so po hrbtu kovinsko modre, z rdečim grlom in čelom ter belkastim trebuhom. Seveda so med njima še druge razlike. Med opaznejšimi naj omenim še rep, ki je pri kmečki lastovki izrazito vilasto izrezan, pri mestni pa le malo.

Lastovke so poletne ptice. K nam se vrnejo iz toplih, južnih krajev, največkrat konec aprila, da vzgojijo nov rod. Samo zaradi novega zaroda se vsakič znova odpravijo na dolgo in nevarno pot. Poiščejo si stara gnezda, jih obnovijo ali pa si naredijo nova iz zemlje, blata in bilk tako, da delce povežejo s slino. Kmečke lastovke naredijo gnezda, ki so zgoraj odprta, medtem ko delajo mestne lastovke zaprta, skoraj okrogla gnezda z vstopno odprtino. Obložijo jih z dlako in s perjem in vanje znesejo samičke od 4 do 5 jajčec. Navadno vzgojijo čez poletje dva zaroda. Mladiči se izvalijo po dvajsetih dneh, in ko so operjeni, si skupaj s starši že iščejo hrano. Lastovke preživijo veliko časa v zraku. Njihovo življenjsko okolje so odprti predeli travnikov in pašnikov, vasi s hlevi, letajo tudi nad vodami in močvirji. Ko se približuje poslabšanje vremena, je morda bolj pozoren opazovalec videl letati lastovice tik nad gladino reke Kamniške Bistrice, kjer lovijo muhe in ostali mrčes, saj se le ti spustijo bolj proti tlem. Mestna lastovka je poleg kmečke najbolj pogosta lastovka pri nas. Tudi mestna lastovka je vsaj deloma vezana na človeška prebivališča, vendar v nasprotju s kmečko praviloma gnezdi le na zunanjih površinah stavb. Gnezda mestne lastovke lahko najdemo tudi na nekaterih drugih objektih, kot so mostovi in viadukti. Njeno gnezdo je podobno tistemu od kmečke lastovke, vendar pa je le-to z blatom obloženo tudi od zgoraj, zato deluje, kot bi imelo streho. Dostop v notranjost je tako mogoč le skozi majhno vhodno odprtino. Mestno lastovko v letu od kmečke lastovke ločimo po tem, da ima zelo blago škarjast rep. Med evropskimi lastovkami ima edina povsem belo obarvano trtico. Pri nas je pogosta gnezdilka in poletna vrsta.

Kdor dobro opazuje leteče lastovke, bo videl, da so v marsičem zelo posebne ptice, saj žuželke ujamejo kar v zraku. S svojimi dolgimi in vitkimi perutmi lahko dosežejo hitrost, pri kateri tako rekoč »jedo« skozi oblak komarjev. S široko odprtimi kljuni naenkrat ujamejo ogromne količine žuželk. Posebno okretnost pri lovu na hrano jim omogoča rep z izredno dolgimi zunanjimi peresi. Pri samcih so ta daljša kot pri samicah. Raziskovanja so pokazala, da samice izberejo raje samce z dolgimi repnimi peresi. Ti so namreč boljši lovci komarjev in najboljši očetje njihovih mladičkov. Zanimivo je, da skupno bivanje istega para lastovk često trajajo vse življenje, lahko tudi sedem let. Količina žuželk, ki jih lastovke v eni poletni sezoni ujamejo in nato v golši predelajo v kepico beljakovinske hrane za mladičke, je ogromna. Raziskovalci menijo, da družina kmečkih lastovk z več legli v eni sezoni lahko »pospravi« najmanj pet milijonov žuželk.

Jeseni se začno starši skupaj z mladiči pripravljati na selitev. Letajo v jatah in posedajo po žicah, pri tem pa glasno ščebetajo. Ko se čas dnevne svetlobe začne krajšati, se v njih zbudi selitveni nagon. Ta jih sili k potovanju, četudi je jesen lahko še lepa in topla. Lastovke nas zapuščajo v glavnem septembra. Lastovke se selijo podnevi, nekako od zore do poldneva, popoldan pa si vzamejo čas za hranjenje in počitek. Pri selitvi si pomagajo z vidom in notranjo uro. Orientirajo se po rečnih dolinah, gorskih grebenih in na morju po otokih. Naše lastovke prezimujejo predvsem v osrednji Afriki, kjer je tedaj poletje. Ob ekvatorju so obsežne travne savane z grmičevjem in redkim drevjem, kjer se pasejo ogromne črede afriških živali. Spremljajo jih zveri in lastovke imajo v nadležnem mrčesu obilo hrane. Čez pol leta se potovanje ponovi, le da v obratni smeri. Ko se lastovke po dolgi zimi spet vrnejo, nam s seboj prinesejo pomlad. Ponovno nas razveseljuje lastovičje cvrčanje, ščebetanje in cvrkutanje na žicah in v gnezdih, pa plahutanje in šelestenje njihovih kril okrog hiš.

Ko lastovke jeseni odletijo, nikdar ne odstranjujmo njihovih gnezd. Naslednje leto jih bodo uporabile kot podlago za nova gnezda.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Tagi