Janez Praprotnik: Tiskano, izrezano, spojeno

Slikar Janez Praprotnik, ki ga bolj kot vsebina pri lastnem ustvarjanju zanimata kompozicija in tehnika, torej oblika, se tokrat v Galeriji Domžale predstavlja z vpogledom v opus, kjer je opisal svoji pot. Večino del na tej razstavi akademski slikar in grafik Janez Praprotnik predstavlja prvič. Pred nami so na ogled dela slikarja, ki zavestno ne sledi osebnemu razvoju skozi eno samo tematiko, temveč slikarja, ki hodi svojo pot, ne oziraje se na trenutne modne trende, ker čuti, da mu prilagajanje ni potrebno.

Janez Praprotnik kot slikar gotovo ni ostro profiliran ustvarjalec: ko zaključi določen cikel akvarelov, grafik ali slik, ga preneha zanimati in v naslednjem ustvarjalnem obdobju se ves preda drugačnemu načinu ustvarjanja. Lepljenju različnih materialov na papirje, iz katerih nastanejo enkratne umetnine. Je slikar, ki svoja ustvarjalna prizadevanja usmerja v iskanje nove resničnosti, take, za katere se mu zdi, da jih znotraj tovrstnih motivnih okvirov ni še nihče pred njim odkril. Vsekakor želi z vsakim novim ciklom preseči mimetično podobo stvari, ki se mu zdijo vredne upodobitve, in vedno znova postati ustvarjalec drugačnega.

Naslov razstave: Tiskano, izrezano, spojeno, ki so jo v Galeriji Domžale odprli v torek, 19. maja 2020, že sam po sebi obljublja marsikaj, Janez Praprotnik, akademski slikar in grafik, pa to tudi stori. Grafike, kolaži, slike, tiski, zloženke, ploski materiali, v obliki Janezovih idej, tokrat gostijo na – kot pravi razstavljavec svojih del  – poslovilni razstavi. Pogovor z Janezom Praprotnikom je vodil Akademski kipar prof. Jurij Smole.

Da je to poslovilna razstava, tega seveda ne gre verjeti, saj ni lepšega trenutka, ko se iz tiskarske preše pod filcem pripelje odtis, ki ga morate takoj odkriti, previdno prijeti s papirnatimi prijemali, hip zatem že diši sveža barva, ki pokaže tudi vse tisto, česar avtor ne pričakuje. In podobno vzhičen je slikar tudi takrat, ko se mu kolaž izreže in zloži v prav tisto, česar skoraj ni upal pričakovati, pa se je zgodilo še bolje… Zato upamo še na kakšno njegovo razstavo.

Maturo je Janez Praprotnik opravil na Šoli za oblikovanje v Ljubljani – smer industrijsko oblikovanje, leta 1966 pa je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Štefanu Planincu. V letih 1966-68 je bil zaposlen kot dekorater, nato aranžer in nazadnje kot likovni tehnik v trgovskem podjetju; od oktobra 1968 do avgusta 2006 je bil zaposlen kot grafični oblikovalec v prehrambenem podjetju. Ob koncu 70. let prejšnjega stoletja Alpsko mleko dobi novo podobo, ki jo oblikuje izkušeni grafični oblikovalec Janez Praprotnik. Nastane panoramska risba Julijskih Alp na podlagi fotografije iz zraka. Na risbi, ki se je raztezala prek vseh treh stranic tako imenovane Brik embalaže je izstopal Triglav, na dnu pa Blejsko jezero. Kot je na odprtju razstave dejal Janez Praprotnik, je žal na današnjem tetrapaku le del njegove slike. Janez Praprotnik živi in ustvarja v Domžalah.

Kot je na odprtju razstave v Galeriji Domžale povedal akademski slikar in grafik, je lepo živeti z grafiko kot umetnostjo, to uporabno umetnost ponuditi skozi plemeniti ploski material, ki vsakodnevno spolzi skozi roke, še pomembneje pa je, da gledalcu naseli zavest in postane identiteta naših potreb ali pa tudi njihovega presežka. V pogovoru izvemo, da Janez Praprotnik že od prvih linorezov v eni barvi, kjer je med značilne oblikovalske forme prikrito vpeta figura, in črno-belih risb s tušem, kjer oblike le še ponekod dovoljujejo asociativno iskanje določenih pomenov, do cikla akvarelov v kombinaciji s tušem, kjer iz slikane podobe prikazujejo le abstraktno čiste kompozicije, v katerih slikarju največ pomeni sozvenenje asketsko uporabljenih barv, se mu je v dialogu s samim seboj razjasnila smer nadaljnje likovne poti. Vedno, ko je Praprotnik prepričan, da ima v sebi dovolj gradiva za izpeljavo enega tematskega cikla, se mu preda, in se, ko ga je zase izpel, k njemu ne vrača več.

Prav v teh stičnih točkah Janez Praprotnik na njegov iskriv način najde vedno sveže in za slovensko grafiko nenavadne podobe. Te so mnogokrat naslonjene na fotografije, ki jih sam posname in potem deli z gledalcem v različnih kontekstih, z veščim poznavanjem tehnik in možnostmi uporabe v umetniškem smislu.

Po krhkih akvarelih  in ciklu skic, ki imajo za naslov kar datum nastanka, se je slikar nekaj let kasneje odločil za akrilne barve leta 1991. V tem nizu slik na kartonu njegova paleta vsebuje predvsem modro in rdečo, tudi zeleno, vse pa v kombinaciji z belo barvo. Skratka, vse tiste najbolj intenzivne, temperamentne in hkrati elementarne barve, ki s prepričljivo močjo in energetskim nabojem zaznamujejo in napolnjujejo slikovni oder, a pri Praprotniku nikoli niso agresivne. Nato je še večkrat posegel po akvarelih, pa tudi samim akrilnim barvam ali v kombinaciji s tušem se ni odrekel. Nekatere podobe so podrejene študijskemu načinu ustvarjanja, vse se zdi oblikovano s premišljeno potezo – kot da je podlaga namišljena risba, ki zaobjame bistvo in omeji značilno barvno skalo.

Zakladnica njegovih značilnih del, ki smo jih videvali na njegovih predstavitvah, je sedaj izbrana in pred nami brez dvoma govori o njem kot lovcu na likovne dogodke. Te je v svojem gigantskem opusu na izjemno kreativen način organiziral v nove celote, ki so se umirile na tanki opni pred gledalcem in mu začele predstavljati avtorjeve komentarje, humoreske, satire, ali pa z barvo in obliko povsem likovne vsebine. Veličina del Janeza Praprotnika je tudi v tem, da nikoli niso bila epigonska; to pa predvsem zaradi tega, ker je Janez že v mladosti prevzel način inovativnega razmišljanja, v borbi za svoj izraz in svoj prostor. In to mu je zlasti z izborom za našo, kot sam pravi, poslovilno razstavo, tudi odlično uspelo. Poslavljanje bomo preslišali, ker biti likovni umetnik je velik privilegij in blagoslov hkrati; to je posebno znamenje in nikoli mu ne uidemo.

Pestrost in doslednost v njegovih likovnih odločitvah sta njegov umetniški in osebni karakter, ki v slovenski likovni prostor prispevata poizkušanja in razmišljanja v povsem drugačnih smereh, kot je bilo to v navadi za konservativni del slovenske (Ljubljanske) grafične šole in trendovskega zasledovanja zahoda.  Na sprehodu med Praprotnikovimi (z računalnikom ustvarjenimi) abstraktnimi polji podob se srečujemo tudi s figuralnimi liki, s preoblikovano podobo človeka, moškega, s katerim avtor postavlja nekakšen pomnik svojim stremenjem. Med podobo in seboj postavlja nekakšen simbiotičen odnos, s čimer razkriva tudi njeno bistvo. Kontrastna, napeta barvna razmerja posameznih partij vodijo njegove likovne zgodbe v dramatična stanja in jih (nehote?) zaznamujejo z ekspresijo.

Ob koncu se je slikar in grafik Janez Praprotnik zahvalil Akademskemu kiparju prof. Juriju Smoletu in Kulturnemu domu Franca Bernika Domžale, da so v program razstav v Galeriji Domžale uvrstili njegova dela. Jurij Smole je sodeloval tudi pri postavitvi pregledne razstave. Zahvalil se je tudi dipl. umetnostni zgodovinarki Meliti Ažman za izbor razstavljenih del, svoji sestri Lojzki za skrb in trud, kar je umetniku omogočilo pripravo del, seveda pa tudi vsem obiskovalcem, ki se bodo udeležili ogleda razstavljenih del v Galeriji Domžale. Na svetlobnem displeju bo prikazanih še več Janezovih del, ki so bila pripravljena, a niso prišla na razstavo. Janez Praprotnik še sporoča obiskovalcem razstave, če želite po razstavi kakšno razstavljeno delo zase, naredite posnetek dela in ga obvestite.

Janez Praprotnik je s pričujočo razstavo postavil piko na i svojemu umetniškemu življenju, mi pa se, počaščeni, da bomo tega deležni, veselimo njegovih novih del!

Razstava v Galeriji Domžale bo na ogled v prilagojenem odpiralnem času: od torka do petka od 16. do 19. ure ter ob sobotah od 9. do 11. ure.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Tagi