Gobar pač ne more biti vsak

Gobarska sezona je na vrhuncu, gobarji vseh vrst, ki jih je običajno več kot gob, pa so letos kar malce razočarani, saj je gob zaradi nestanovitnega vremena manj kot pretekla leta. 

Že kar nekaj časa je gobarjenje pri nas priljubljen hobi mnogih. Satirično pesem o gobarjenju, ki si jo lahko preberete v nadaljevanju, nam je poslal naš bralec Anton Dimc. V njej na šaljiv opisuje gobarsko avanturo, ki se konča z avtorjevim zaključkom, da gobar pač ne more biti vsak. Če nič gob v košari ne pristane, potem je najbolje, da se obišče tržnico, kjer ponudbe gob ne manjka. Seveda pa ob pogledu na cenik, marsikoga mine, da bi si svojo kosilo ali večerjo popestril z gobami. Edina stvar, ki mu še ostane je obisk trgovine, kjer imajo na zalogi dovolj gobjih juhic. Vprašanje pa je, koliko procentov gobova vrečka pravih gob vsebuje, ko se v vrelo vodo iz vrečke vsebina vsuje.

V Sloveniji poznamo več kot 3.000 vrst gob, okrog 200 od teh je strupenih in niso primerne za uživanje. Kar nekaj pa jih je tudi zaščitenih in se jih ne sme nabirati, saj jim zaradi pretiranega nabiranja v preteklosti grozi, do bodo nekoč iz naših gozdov izginile.

Gobar

Tam pred mašo, tam pred faro našo,
so možje na kupu stali in o gobah modrovali.
Možakarji so se razgovorili,
kdo od njih s košaro v gmajno po gobe sili
in koliko so od njih žene,
v kis jurčke namakale že. 
V to smer njih pogovor gre.

Vraga, sem sam pri sebi si dejal,
se tudi sam v gmajno bom podal.
Ker je gobarska res na vrhuncu,
sem s kolesom tja do gmajne gor priguncu.

Tam na jasi mal pred gmajno,
sem zaslišal mu mu lajno.
So bile kravje dame skupaj zbrane,
in z veliki očmi zijale vame.

Gledam krave, krave mene,
rekel pač jim nisem sploh nobene .
Morda le, če bi njih misli bral,
gotov bi rekle, tale za gobarja ni taprav.

Sem se držal bolj ob cesti,
ker na Gooogla nisem mogel se zanesti .
Res, da vsak kotiček na zemlji skoraj že poznajo,
a kje raste jurček, tega pa pokazat še ne znajo.

Brez izkušenj in pa znanja,
med drevesi duh po gobah me pozdravlja.
Sem takoj našel tisto pravo,
ki življenje ti ugasne,
ko posloviš se od večerje krasne.
Je lepa res je bila,
a zadnja večerja zame še ni prišla.

Gmajne res veliko sem že obredu,
a nobeden jurček se prikazal mojemu ni pogledu,
Le štirje znanci so nasproti mi prišli,
pa še ti so čudno gledali me vsi.

Mi mal mučno je postalo,
ko sem gledal jih v kosmato glavo.
Ne bi rad prekrižal njihovo navado,
da s kopitom je ne dobim v glavo.

Ura dvanajsta je že odbila,
košara moja pa še jurčka ni dobila.
Noge so me tud že mal bolele,
ne vem, če sploh pedale za nazaj bodo lahko vrtele.
A potrudit mal se splača,
mogoče pa narava moje trpljenje mi poplača.

Nič presenetljivega se več ni zgodilo,
le, da ponovno sem se srečal z glavo sivo.
Kot, da od zgoraj dobil bi opozorilo,
»Osel gre samo enkrat gor na led,
ti pa med gobarje nisi bil sprejet.«

Razočaran domov se vračam,
sočutnih pogled kravic pa zavračam.
Bom zavil v bližnjo trgovino,
tam na zalogi gobjih juhic imajo še obilo.

Morda pa kdaj si mentorja dobim,
da v rajonu njegovem kakšno pravo gobo dobim.
Se pa bojim, da iz tega ne bo nič,
saj nobeden gobar ne izda svoj vrtič.

Dimc Anton, september 2019

 

Komentarji uporabnikov
Tagi