Gledališka predstava OŠ Preserje pri Radomljah »Kok ti men zdej dol visiš«

Vsako šolsko leto mi poseben izziv predstavlja skupina, ki se oblikuje pri izbirnem predmetu Gledališki klub. Ravno zato, ker je premet izbirni, želim slediti zanimanjem učencev v posameznem šolskem letu. Včasih jih zanima zgodovina gledališča, včasih želijo izboljšati igralske veščine, a ne nastopati pred publiko, včasih želijo nastopati v krajših igrah preko celega leta, da jim to ne bi ob siceršnjih obveznostih vzelo preveč časa. Letošnja skupina se je po dolgem času odločila, da bomo pripravili predstavo v celoti.

Izbrala sem najstniško igro Kok ti men zdej dol visiš, ki so jo učenci takoj vzeli za svojo, ker je postavljena v sodobni čas (napisana leta 2003). Všeč sta jim bila tako jezik kot slog, a smo kljub temu morali mnoge slengovske fraze prilagoditi njihovemu slengu, prav tako v igri omenjene igralce, pevce, slavne osebe, ki se zelo hitro menjajo na rdeči preprogi, o kateri sanjajo mnogi najstniki, o čemer predstava tudi govori. Spremljamo namreč zgodbo štirih deklet, ki se odločijo, da bodo postale slavne tako, da bodo hodile s slavnimi moškimi, zato zapustijo svoje fante. Štirje fantje pa s pomočjo prijateljev, članov šolskega dramskega krožka, pripravijo pravo presenečenje, scenarij, s katerim bi radi dekleta osmešili in jih pripravili do tega, da bi premislile o posledicah svojih dejanj. Dramatik Ravenhill se v tej "komediji za najstnike" satirično poigra s kategorijo slave, ki je močno navzoča pri mladostnikih. 

Prav vsak igralec si je sam izbral vlogo, za katero je menil, da ji bo kos. Vsak je domislil in oblikoval svoj lik – vedenje, odzivanje, oblačila, rekvizite, gibanje, odnos do prijateljev ali dekleta/fanta v igri. Nekateri so želeli stransko vlogo, drugi so se bolj posvetili oblikovanju vabil, gledališkemu listu, scenskim plakatom, izboru glasbe. Skupaj smo preživeli dva popoldneva, ki sta se prevesila v večer – in to skupno ustvarjanje je skupinico zelo povezalo. Lepo je bilo opazovati, ko niso iskali lažje poti, ampak so bili vsi za to, da bi vsem uspelo, pripravljeni narediti tisto, kar je vsakdo najbolje znal in zmogel.

Bolj ko se je približeval datum predstave, bolj sta naraščali napetost in negotovost, zato so se odločili in si priskrbeli dva zanesljiva šepetalca – med samo predstavo so videli, kako nujna sta, ker je eden izmed njiju za hip izginil z mesta – in predstava je zastala. Vesela sem bila njihove iznajdljivosti in medsebojne pomoči. Občudovala sem tudi, kako so znali drug drugemu izreči pohvalo, dati priznanje, se potrepljati. Lepo je bilo, da so drug drugemu spregledali spodrsljaje in se veselili, da jim je uspelo zares dolgo predstavo naštudirati v treh mesecih. Hvaležna sem tudi dobrohotni publiki, da so jih nagradili z iskrenim in občudujočim aplavzom in jim izrekli prenekatero pohvalo, ki jim je zagotovo dala spodbudo, da se bodo še kdaj spoprijeli z odrskimi izzivi.

Predstavo smo namenili le učencem šole, kot prijetno popotnico v prvomajske praznike, a so starši izrazili obžalovanje, da jih ne bodo videli, zato bomo igrali 12. 5. tudi za zunanje obiskovalce in si nato za nagrado skupaj ogledali kakšno predstavo v Ljubljani.  

Avtor: mag. Nataša Cotman; Video: Franci Kociper
Komentarji uporabnikov