Danes mineva 34 let od jedrske katastrofe v Černobilu

Največja jedrska katastrofa se je zgodila pred natanko 34-imi leti, v soboto, 26. aprila 1986, ob 1:23:58 zjutraj po lokalnem času. V jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini (takrat del Sovjetske zveze), se je ob parni eksploziji jedrskega reaktorja št. 4 odprla njegova notranjost. V porušenem reaktorju je prišlo do požara in stalitve sredice. Zaradi odsotnosti zaščitne reaktorske zgradbe je po eksploziji nastal radioaktiven oblak, radioaktivne delce pa so vetrovi raznesli preko Rusije, Belorusije in Ukrajine, pa tudi preko evropskega dela Turčije, Moldavije, Litve, Švedske, Norveške, Avstrije, Češke in Slovaške, Slovenije, Švice, Nemčije, Italije, Francije, Velike Britanije in ZDA. Ta nesreča je najhujša nesreča v zgodovini jedrske energije.

Prvi dokazi o velikem izpustu radioaktivnih snovi so prišli s Švedske in ne iz sovjetskih virov! Šele naslednji dan, 27. aprila so pri delavcih jedrske elektrarne Forsmark (približno 1.100 km oddaljene od Černobila) na oblačilih našli radioaktivne delce. Ko so ugotovili, da težava ni v njihovi jedrski elektrarni, so dokazi vodili do resne jedrske težave v zahodni Sovjetski zvezi in šele po grožnji s prijavo na IAEA so sovjetske oblasti razkrile nesrečo.

O vzroku nesreče obstajata dve nasprotujoči si uradni razlagi. Prva je bila objavljena avgusta 1986, ki je krivila upravljavce jedrske elektrarne. Druga razlaga je bila objavljena leta 1991. Ta je krivdo pripisovala zasnovi reaktorja RBMK, predvsem nadzornim palicam. Na obe komisiji so močno pritiskale različne skupine, med drugim snovalci reaktorja, osebje elektrarne Černobil in vlada.

Eden od pomembnih faktorjev, ki so prispevali k nesreči, je bil neobveščenost o težavah z reaktorjem. Po izjavi Anatolija Djatlova, so snovalci reaktorja vedeli, da je pri določenih pogojih nevaren in da je tudi na drugih reaktorjih tega tipa prišlo do težav, vendar se je podatke o tem prikrivalo. Najhuje je bilo, da večina upravljavcev elektrarne ni bila kvalificirana za delo na reaktorjih RBMK – direktor Viktor Brjuhanov je imel izkušnje z elektrarnami na premog, glavni inženir Nikolaj Fomin je pred Černobilom delal na navadnih elektrarnah. Tudi Anatolij Djatlov, ki je bil namestnik glavnega inženirja na reaktorjih 3 in 4, je imel »le nekaj izkušenj z manjšimi jedrskimi reaktorji«, predvsem z reaktorji na jedrskih podmornicah sovjetske mornarice. Le-ti (tlačnovodni reaktorji) so bolj kot RBMK podobni reaktorjem VVER, oziroma tistemu, ki je v Jedrski elektrarni Krško.

Stanje po nesreči je bilo zaradi nepripravljenosti krajevnih oblasti in pomanjkanja ustrezne opreme katastrofalno. Vsi dozimetri v četrti reaktorski stavbi, razen dveh, so imeli omejitve do enega mili rentgena na sekundo. Ostala dva sta imela omejitev pri 1000 R/s, vendar pa je bil eden nedostopen zaradi eksplozije, drugi pa se je pokvaril ob vklopu. Tako je ekipa v reaktorski stavbi ocenila, da so stopnje sevanja v večjem delu reaktorske stavbe preko štirih rentgenov na uro, medtem ko so bile v nekaterih območjih prave vrednosti sevanja okoli 20.000 rentgenov na uro, smrtna raven pa je okoli 500 rentgenov v petih urah …

Šef reaktorske ekipe Aleksander Akimov je ocenil, da reaktor ni poškodovan. Kosi grafita in reaktorskega goriva, ki so ležali naokoli, so bili prezrti, odčitki novega dozimetra, ki je bil prinesen okoli 4:30 po krajevnem času, pa niso bili upoštevani, češ da je novi dozimeter pokvarjen. Akimov je s svojo ekipo ostal v reaktorski stavbi do jutra, ker so poskušali načrpati vodo v reaktor. Nihče od njih ni nosil zaščitne opreme. Večina od ekipe, vključno z Akimovim, je v treh tednih po nesreči umrla zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju.

Kmalu po nesreči so na kraj prišli gasilci iz elektrarne in iz bližnjega Pripjata, da bi pogasili ogenj. Nihče jim ni povedal, kako radioaktivni so dim in razbitine. Ogenj je bil pogašen okoli pete ure zjutraj, pri tem pa je veliko gasilcev prejelo zelo visoke stopnje sevanja. Po pričevanju, so imeli v ustih ves čas okus po kovini, obraz pa jih je ščemel od mravljincev. Takoj so bili hospitalizirani 203 ljudje, od katerih jih je 31 umrlo (28 zaradi akutne izpostavljenosti sevanju). Večina od teh so bili gasilci in delavci, ki so poskušali obvladati nesrečo. Zdravstveni strokovnjaki so ocenili, da se bo v naslednjih sedemdesetih letih stopnja obolelih za rakom dvignila za 2 %, in to pri večini prebivalstva, ki je bila izpostavljena 5 – 12 EBq radioaktivne kontaminacije.

Zaradi širjenja in naraščanja sevanja je bil 36 ur po nesreči ustvarjen 10 kilometrski krog prepovedane oz. tako imenovane mrtve cone ali območja izključenosti. Z območja je bilo evakuiranih približno 49.000 ljudi, sprva predvsem iz Pripjata. Območje izključenosti se je pozneje povečalo na krog s premerom 30 kilometrov, ki je zajemalo 2.600 kvadratnih kilometrov površine, iz kjer je bilo nato evakuiranih nadaljnjih 68.000 ljudi. Ta krog še danes velja za nevarno in močno radioaktivno področje.

Delavci, ki so bili vpleteni v čiščenje in obnovo po nesreči (znani kot likvidatorji), so prejeli visoke količine sevanja. Po sovjetskih ocenah je v čiščenju evakuacijskega območja v radiju 30 km okoli žarišča sodelovalo med 300.000 in 600.000 likvidatorjev. Veliko od njih je v območje prihajalo še dve leti po nesreči.

V letih, odkar se jedrska energija uporablja za vojaške in civilne namene, se je zgodilo več lažjih jedrskih nesreč in nesreč s prekomernim sevanjem, vendar pa nobena ni imela takega obsega kot černobilska katastrofa. Černobilska nesreča se lahko primerja z Bhopalsko nesrečo. 31. decembra 1984 je iz tovarne v Bhopalu v Indiji v okolico ušlo 40 ton toksičnega plina metilni izocianat (MIC). Zaradi tega je umrlo vsaj 15.000 ljudi, ranjenih pa je bilo med 150.000 in 600.000 ljudi. Primerljiva je tudi jedrska nesreča v elektrarni Fukušima-Daiči leta 2011 na Japonskem.

ČERNOBIL DANES

Verjeli ali ne, so bili pred letošnjo pandemijo organizirani redni obiski Černobila, Pripjata in okoliških vasi. Mnogo agencij v Kijevu je ponujalo dnevne ali dvodnevne izlete v bližnjo in daljno okolico eksplodiranega jedrskega reaktorja št. 4. Obisk, ki vas je stal od 100 do 450 US$ je vključeval tudi obisk mrtve cone oz. območja izključenosti. Seveda je bilo potrebno ob obisku teh krajev upoštevati veliko pravil. V coni se je npr. prepovedano dotikati predmetov in jih od tam odnašati. Izrecno je prepovedan obisk kletnih in podzemnih prostorov, ki so še danes močno radioaktivni. Po nesreči so namreč stavbe in objekte spirali, kontaminirana voda pa je odtekala v kletne prostore ter od tam pronicala v zemljo in podzemne prostore. Prav tako v kleteh bolnišnice še vedno ležijo močno radioaktivna oblačila in škornji gasilcev, ki so na dan nesreče gasili požar.

Ob obisku turisti ves čas nosijo geigerjeve števce. To so kontrolne naprave, ki ves čas merijo stopnjo sevanja oz. radioaktivnosti. Te naprave prepoznamo po značilnem prasketajočem zvoku. Potrebno je biti primerno oblečen, kar pomeni, da morajo biti vsi deli telesa pokriti. Skupina se mora ves čas držati vodnika, saj na tistem območju ni mobilnega signala, vse je zapuščeno, zaraščeno, se podira in razpada, tako da bi vas težko našli, če bi se izgubili. Ob vstopih v različne cone so tri kontrolne točke, kjer vojaki skrbno pregledajo vašo dokumentacijo. Vstop na to območje je možen le v spremstvu vodnika z licenco.

Po kontrolni točki Levil, ki označuje vstop v mrtvo cono 10 km, je danes na voljo ogled konstrukcije, za katero ne ve skoraj nihče. Gre za skrbno varovani objekt Sovjetske zveze – Černobil 2. To je zelo impresivna 150 metrov visoka in 500 metrov dolga kovinska konstrukcija, radar, ki naj bi Sovjetsko zvezo ščitil pred morebitnimi raketnimi jedrskimi napadi. Radar je oddajal močne frekvence, ki so jih poslušalci radijskih postaj slišali tudi do nekaj sto kilometrov daleč, pa niso vedeli, za kaj gre, saj je bila ta konstrukcija državna skrivnost. Zaradi močnega brnenja je radar dobil vzdevek »ruski detel«. Vrednost tega projekta je bila dvakrat večja od vrednosti gradnje jedrske elektrarne. Gradnja se je začela leta 1970, projekt pa se je zaključil po jedrski katastrofi, ko so zaprli celotno območje. Vsa leta je bilo območje okoli radarja javnosti nedostopno, še danes pa so vidne kulise avtobusne postaje in različne table z otroškimi motivi, ki so služili kot krinka za namišljeni otroški kamp.

V mrtvi coni se vidi tudi nedokončana reaktorja št. 5 in 6, ki sta bila v tretji fazi projekta, kakor tudi nedokončane hladilne stolpe. Zadnji od treh preostalih delujočih reaktorjev, ki so v neposredni bližini poškodovanega reaktorja št. 4, je zaradi oskrbovanja Ukrajine z energijo deloval vse do leta 2000.

V mrtvi coni je šokanten tudi »rdeči gozd«. Zaradi radioaktivnega prahu so drevesa obarvana rdeče-oranžno. Gre za zelo kontaminirano območje ob elektrarni.

Ena izmed najbolj znanih in fotografiranih točk v mestu Pripjat je zabaviščni park z vrtečim se kolesom, ki pa se v resnici nikoli ni zavrtelo. Odprtje zabaviščnega parka je bilo načrtovano 1. maja 1986 – le nekaj dni po tragični nesreči. Pripjat, »atomsko mesto«, je bilo zasnovano kot prikaz kakovosti takratnega sovjetskega življenja in eno izmed 20 jedrskih mest, ki so jih gradili v Sovjetski zvezi. Vse je bilo zasnovano premišljeno in po tedanjih najvišjih standardih. Imelo je 15 vrtcev in osnovnih šol, bolnišnico in 3 klinike, 10 telovadnic, 3 notranje bazene, 2 stadiona, 25 trgovin in 160 stanovanjskih blokov. V mesto so naselili mlade družine, izobražence. Kar petina od 50.000 prebivalcev je delala v jedrski elektrarni, več kot 5.000 pa je bilo šolarjev. Vsi so bili evakuirani šele 40 ur po eksploziji, prvi avtobusi so mesto začeli zapuščati 27. aprila ob 14. uri. Ob evakuaciji so s seboj vzeli le najnujnejše, saj jim je bilo rečeno, da se bodo vrnili po treh dneh. Kot vemo, se to ni nikoli zgodilo …

V 34-ih letih od nesreče je odsotnost človeka privedla do tega, da je območje postalo veliko neuradno zavetišče za številne živalske vrste, ki pred katastrofo tam niso bile prisotne oz. vsaj ne v tolikšnem številu. Poleg številnih ptic so se vrnili tudi bizoni, volkovi, risi in celo rjavi medved, ki ga na tem območju pred tem ni bilo več stoletij. Vsepovsod je videti veliko število psov, ki turiste spremljajo na vsakem koraku. Območje je znano tudi kot največji rezervat mongolskih divjih konjev, t. i. zadnjih divjih konjev, ki so bili tik pred izumrtjem.

Nekateri ljudje so se zaradi težkih razmer v urbanih conah vrnili živeti na to območje – predvsem starejši in mlade samohranilke, ki v mestih zaradi nizkega prihodka ne uspejo preživeti. Tako se vidi stare hiše, z otroki, ki se igrajo na dvoriščih, ali stanovanja, kjer je prižgana luč in se na balkonu suši perilo … Zanimivo je, da se še dandanes v cono na delo dnevno vozi skoraj 2000 ljudi; 2000–3000 jih živi v coni zaradi dela. Delajo dva tedna, potem pa morajo za isto obdobje cono zapustiti.

Posledice nesreče še danes vplivajo na zdravje tamkajšnjih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot 5 milijonov ljudi, in sicer 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje je še vedno neprimerne za gospodarske dejavnosti. Na območju 10 kilometrov od černobilske elektrarne pa zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.

Zanimiva primerjava z radioaktivnostjo na območju izključenosti in cigaretami: tisti, ki pokadijo škatlico cigaret na dan, so v enem letu izpostavljeni 55.000 μSv radiacije, kar je enako 10.000-im obiskom mrtve cone. Kot vidimo, je kajenje najbolj radioaktivna aktivnost, ki jo človek lahko počne!

Zloglasni 4. reaktor danes pokriva ogromna jeklena kupola, 36.000 ton težek jeklen sarkofag – največja konstrukcija, ki jo je kdajkoli zgradil človek. Konstrukcija, visoka 108 metrov, je večja kot newyorški Kip svobode, tehta pa trikrat več kot Eifflov stolp. V sarkofag so namestili opremo za nadzorovanje radioaktivnosti, zračne ventile in protipožarne sisteme. Jekleni sarkofag tako nadomešča betonskega, ki so ga nad ostanki uničenega reaktorja na hitro zalili s cementom kmalu po katastrofalni stalitvi jedrske sredice. Prvi naj bi zdržal približno 20-30 let. Bil je zelo slab, saj je iz njega nekontrolirano uhajalo sevanje, začel je puščati na mnogo mestih, zato so se mednarodni inženirji odločili za izgradnjo novega, jeklenega, ki naj bi ustavil sevanje za nadaljnjih 100 let, hkrati pa tudi preprečil vdor vode v območje in s tem izpiranje radioaktivnih snovi. Večji del sredstev za nov sarkofag, ki je stal 2,1 milijarde evrov, je zagotovila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Sarkofag je bil zaradi radiacije zgrajen drugje ter po tirih prepeljan na mesto reaktorja št. 4. Prenova oz. projekt je bil načrtovan za leto 2007, realiziran pa leta 2017.

ČERNOBIL JE ŠE VEDNO V PLAMENIH!

Požar se je začel 3. aprila letos (2020) zaradi neobičajno vročega, suhega in vetrovnega vremena. Razvil se je v do zdaj največji požar na območju izključenosti v Černobilu. Trenutno je to največji divji požar v Evropi, narava pa bo po njem potrebovala leta, da si bo opomogla.

Gozdna ekipa Greenpeace Rusija in globalno središče za kartiranje te požare spremlja že od kar so se začeli. Satelitski posnetki kažejo, da je do zdaj zgorelo približno 57.000 hektarjev območja izključenosti v Černobilu. To je 22 % celotne površine tega območja.

Eden od trenutno treh največjih požarov na tem območju se nahaja blizu mesta stare jedrske elektrarne, le 4 kilometre stran od sarkofaga. Na stotine slabo opremljenih gasilcev in gozdarjev se trudi požare ohranjati pod nadzorom.

Veter je dim odnesel tudi na bolj naseljena območja. V Kijevu, oddaljenem približno 100 kilometrov, so pred desetimi dnevi zaznali višjo raven radioaktivnosti kot običajno. Dim in pepel sta že prestopila meje: Norveška uprava za sevanje in jedrsko varnost je na Norveškem zabeležila majhen porast koncentracije cezija-137. Od leta 1986 so gozdovi Černobila močno radioaktivni, radiacija je večinoma skoncentrirana v lesu in zgornjih slojih tal. Ogenj te delce sprošča v zrak, kjer jih veter raznaša na dolge razdalje ter tako širi meje radioaktivne kontaminacije. Trenutno ni podatkov, koliko jedrskega materiala je bilo sproščenega v ozračje zaradi teh požarov, zato ne vemo, kako daleč so prišli. Možno je, da se bo večina radioaktivnih delcev naselila v območju izključenosti ter v njegovi bližini, saj gre za težke delce. Žal letošnji požar ni izjema, vsako pomlad se na tem področju borijo s številnimi požari. Gasilska enota Greenpeace Rusija je večkrat pomagala pri gašenju požarov na onesnaženih območjih. Letos ti gasilci zaradi pandemije niso mogli priti na kraj pomoči.

Avtorica: Martina, Vir: Internet; Foto: https://wallpaperaccess.com/ (obdelava in priprava fotografij: Jernej L), Video. Jernej L.

*************************************************************************

Dear peasants

Saturday morning
of 26th of April
Was as warm and beautiful
as anyone can remember
Yet, before dawn
everything had been transformed
Nothing was harmless:
dust, hair, clothes, water, food, milk
Everything was poison

Not one warning was given
Everything was in artificial peace
“Pripyat medical centre”
Exposed nuclear reactor core is burning
It’s on fire, sir
10,000 roentgens
Evacuation will cause panic!
Suspicion —
400,000 times higher from accepted norm
35,000 people of Pripyat
No warning was given
No action was taken
No movement was made
17,000 absorbing children
Blistered skin
You must leave your flats
For 3 days only
three days only — ?
Lost forever
Frozen by radiation
Pets, now wild animals, must stay at home

“Home” you say? What home is this?

Home of death with no one to share
My faith in your hands
Yet your hands were all quiet
“Who is to blame?” I ask, I say

Black death, coming out
Crawling slowly, from the crater
Confused minds, no one’s calling
No one’s helping.

The dark matter.

Black birds, dead birds
Screaming: “Help us!!” —
— No one is coming …
160,000 people evacuated

Not great

Not terrible

Am I to die here?
Here and today?
Who are you? Dear peasants
With the right to ruin the world
the world in your hands
Please, come, please
And explode with us
Dear shells, humans gone
Let’s peel together
Bring some of the drones
Let’s film it together
So no one forgets
That day of bright April
The sun shone so fine
I’ll always remember
Not to cross the government’s line …

Avtor: JungleT.

*************************************************************************

What have you done?!

Lost souls in the darkness
Condemned by the fire
Burnt to their core
They’re losing their skin

Maybe they’re losing
Their mind with the skin
How could they tell?
When nobody’s seen …

Real gore
In Chernobyl
Nowhere to run!
-. -. -. -. -. -. -. -. -. -.
Real gore
In Chernobyl
What have we done?

Lost lives of forever
Eternal their gore
Aborted their children
No one to adore …

Who is to blame now?
Legasov was low?
Or Dyatlov or Russia?
Or gore Gor(e)bachov?

You are the guilty
The dragons in flames
You shall respond us
We’ll say who’s to blame!

For forgiveness, you pray
For redemption, you stay
Millions are watching
Your verdict is grey

You beg for salvation
Sign in for registration
Black be legislation
Be ready for condemnation

Avtor: JungleT.

Pesmi lahko uglasbite in tržite. Pred tem mi to sporočite na: jungle.t.jungle@gmail.com