Že od nekdaj so ljudje svojo naklonjenost do slovenskih planin izražali s pogostimi obiski

Ena izmed stvari, ki jo Slovenci počnemo zelo radi, je planinarjenje, saj naša narava že samo po sebi čudovita in pestra – gore, gozdovi, jezera, slapovi, reke … Dobesedno imamo vse na dlani, obenem pa lahko praktično dosežemo vse lepote. Obisk gora pa je tudi priložnost, da se umaknemo iz vsakdanjega stresa in hitrega tempa življenja. Preživljanje v naravi nam daje občutek miru in zadovoljstva, obenem pa se nadihamo svežega gorskega zraka, poskrbimo za fizično kondicijo ter seveda z vsemi čutili občudujemo prelepo naravo.

Poletje je čas, ko večina ljudi rada zaide v gore. Slovenci imamo to prednost, da jih imamo dobesedno na dlani, saj praktično lahko dosežemo vse lepote. Vse kar potrebujemo, je dobra oprema in dobra volja. Pot, ki jo bomo naredili morda na začetku ne bo lahka, če seveda nismo navajeni. Morda bomo malo jamrali in stokali, če nas bodo ožulili čevlji in bolele mišice, a nam bodo razgledi z vrhov vso bolečino poplačali s svojo lepoto.

Lepot slovenskih gora so se naši predniki zavedali že nekdaj. Da je bilo temu tako, govori tudi to, da so na priljubljenih planinskih točkah postavili planinske koče, kjer so si obiskovalci gora lahko spočili in obnovili moči ter okrepčali. Bilo je nekako tako kot danes, le čas je bil drug. Da je bilo temu res tako, si lahko ogledate  na fotografijah, ki jih je naredil Peter Naglič, fotografski mojster iz Šmarce, ki je zaradi svojega fotografskega objektiva in fotografske žilice, zapustil bogat arhiv iz časov, ki so že minili, a so po njegovi zaslugi ohranjeni. Kot boste lahko videli, fotografije Petra Nagliča prikazujejo zgodovino planinarjenja na Slovenskem iz obdobja prve polovice 20. stoletja. Že takrat so ljudje svojo naklonjenost do slovenskih planin izražali s pogostimi obiski.

Koča ob Bohinjski Bistrici leta 1930.

Ob teh fotografijah planin in planinskih koč je Matjaž Šporar, vnuk Petra Nagliča, ki skrbi za ohranjanje bogate fotografske dediščine svojega deda zapisal, da so bile Nagliču tudi zaradi bližine zelo ljube prav domače Kamniške planine: »Hoja v gore za vsakogar predstavlja določen izziv, v fizičnem kakor tudi v psihičnem smislu, saj se pri tem soočamo tudi s premagovanjem samega sebe in svojih sposobnosti. Preizkušanje vzdržljivosti, premagovanje fizičnega napora ali čustvenih ovir, sledenje zastavljenim ciljem je dovolj velik imperativ, da se spopadamo sami s sabo. In večji ko je napor, potreben za zmago, slajša je zmaga. Kaj je tisto nepredstavljivo, tisti misterij, ki človeka žene in opogumlja, da se odpravi v gore? Zakaj bi se trudil in trpel, če pa vemo, da človek po drugi strani vedno išče linijo najmanjšega napora. Morda odkrivanje neznanega, spopadanje z lastnimi sposobnostmi, premikanje meja, iskanje neokrnjene narave, ali preprosto priti bližje Njemu, ki nas opazuje in spremlja na naši poti. Prav te samotne poti v višave so ga vedno privlačile, mogoče tudi zaradi dejstva, da tam zgoraj obstaja morje tišine, kjer človeška duša lahko brezskrbno zajadra, kjer so še celo `Vrata večnosti` blizu.«

Pastirska koča pod Kamniškim sedlom leta 1932.

Peter Naglič iz Šmarce (1883-1959), je bil svoje čase svojevrsten fenomen, saj je bil kot navdušen amaterski fotograf prisoten skorajda povsod. V svoji bogati dediščini je zapustil več kot deset tisoč kakovostnih izdelanih posnetkov, ki so ohranjeni v original obliki. S svojim fotoaparatom se je dotaknil mnogo ljudi in njihovih usod, posnel pa je tudi različne dogodke, ki nam pričajo o nekdanjem času na naših tleh. Njegovi prvi posnetki so bili posneti še na steklo, kasnejši pa na filmski trak. Za odkrivanje in vzdrževanje bogate fotografske dediščine Petra Nagliča, je zaslužen njegov vnuk Matjaž Šporar iz Šmarce.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Peter Naglič (Arhiv Matjaža Šporarja, Digitalizacija SEM)

Komentarji uporabnikov
Tagi