Vrteči se mlinčki pri Mrzlem studencu

»Ob bistrem potoku je mlin«, pravi ljudska pesem, ki jo zna vsak otrok na pamet. V tej pesmi seveda mlin melje moko za kruh, a mlinčki pri Mrzlem studencu v Suhadolskem gozdu se vrtijo brez da bi mleli žitarice. Sedaj je pravi čas za obisk Suhadolskega gozda, saj je v tem letnem času vse modro od borovnic, ki pa jih ljudje že pridno nabirajo in nosijo cele vedre sočnih gozdnih sadežev do avtomobilov.

Do mlinčkov pod koseškim hribom pridemo najlažje iz Suhadol. Če se peljemo iz Mengša proti Brniku zavijemo za bencinsko črpalko na levo in naprej skozi vas vse do cerkve sv. Klemena, pri kateri nas napotijo v pravo smer smerokazi. Ko se konča asfalt, nas makadamska cesta prek mostička čez Pšato pripelje do vznožja nižjega hriba. Tu lahko pustimo jeklenega konjička, saj je do mlinčkov le slabe pol ure hoda, kolesarji pa boste šli seveda lahko na kolesih prav do cilja. Cesta zavije pod hribom na desno, po njej pa gremo še kakšen kilometer in pol, ko se spremeni v kolovoz od koder je do mlinčkov le še nekaj sto metrov. Nad glavami čisto nizko preletavajo tudi potniška letala, ki pristajajo nedaleč stran na Brniškem letališču. To je izredno zanimivo za otroke, pa tudi mi odrasli radi pogledamo za velikimi jeklenimi pticami, ki se s trebuhi skoraj dotikajo krošenj dreves.

Po nekaj desetih metrih nas že med ptičjim petjem pozdravi klip, klap, klep, klop, kot se oglaša drugi največji med mlinčki. Leteče pošasti pa bodo verjetno manj zanimive, kakor pa mlinčki ob izviru Mrzlega Studenca. Takoj pod izvirom, katerega vode končajo kasneje v Pšati, stoji na manjšem potoku prek 60 mlinčkov, eden od njih, najbolj glasen, pa je že skoraj pravi mlin. Mlinčki so danes atraktivna točka za vse pohodnike in izletnike. Prve mlinčke je ob skromnem izviru Mrzlega studenca postavil Franc Repnik iz Suhadol že okoli leta 1987. Po njegovi smrti je skrb za mlinčke prevzel Valter Nemec in mlinčki so pravo slavo dosegli prav z Valterjevimi idejami in popravili. Svojo umetnijo z mlinčki je začel uresničevati leta 1998, končal pa je umetnijo leta 2006. Tisto obdobje je bilo na potočku kar 125 mlinčkov. Od leta 2006 naprej je skrb za mlinčke prevzel Peter Podlipnik iz Suhadol, za katere je skrbel do svojega odhoda v večnost do leta 2013. Ves čas mu je pomagal z velikim veseljem Karel Matuš, ki še danes skrbi zanje. Kozolec in gozdnega škrata, je leta 2014 naredil odličen rezbar Franc Kubelj iz Bukovice. Brunarica stoji že od leta 1997, postavil pa jo je Franc Repnik, a jo je močno neurje leta 2008 poškodovalo. Drvarnica je bila postavljena leta 2014. Pri zadnji obnovi celega območja v letu 2014 je sodelovalo precej prebivalcev Suhadol in Bukovice ter tako ohranjajo to znamenitost turistom in pohodnikom na ogled.

Ob mlinčkih sva z ženo Simono srečala tudi Franca Hočevarja, ki pomaga skrbeti za mlinčke. Imel je nabranih nekaj lisičk in je domov grede v Bukovico prišel še malo pogledat mlinčke. Pokazal nama je tudi pot do Žegnanega Studenca ter šel do njega z nama. Po lepem kolovozu smo prišli do izvira, katerega voda je menda tudi nekaj posebnega. Poleg zdravilnih učinkovin naj bi njega dni pomladila tudi starejšo gospo, sicer eno od okoliških baronic ali grofic. Tako ljudski glas. Po Hočevarjevi različici pa naj bi šel duhovnik pred mnogo leti peš iz Komende čez hribe v Ljubljano in se spotoma ustavil ob tem studencu ter se napil vode. Nazaj grede pa je ta studenec tudi požegnal, zato se imenuje Žegnani studenec. Kot je dejal Franc Hočevar je ta studenec narisan tudi v starih vojaških specialkah, ki so jih imeli v JLA, poleti je hladen, kar sva z Simono tudi poskusila. Na lončku, ki je pripet z verigo na skalnatem podstavku se je na zunanji strani takoj po zajetju nabral kondenz. Pozimi, ko so vsi mlinčki okovani v led, pa ta voda ne zamrzne in se zdi, ko jo pijete, da je topla. Sicer pa so lani, ko so urejali to znamenitost, tu postavili lepo malo kapelico, najin sogovornik pa je prinesel lep kip Marije, ki sedaj bdi nad popotniki.

S Simono se vrneva do mlinčkov. Vrtečih se mlinskih koles je zagotovo več kot 60. Ropoče pa le tisti drugi po velikosti. Škrat, ki ga je izdela rezbar Franc Kubelj pa bdi nad največjim kolesom. In pri tem ropotajočem mlinčku je lepo leseno vedro, ki ga voda napolni, nakar se samo prekucne ter izlije vodo ter se postavi nazaj na polnjenje. Res zanimiva tehnika. Sedaj, ko je vode malo, se napolni v eni minuti ter se izlije, ko pa je večji pretok vode, pa se seveda napolni prej in je cikel polnjenja in praznjenja hitrejši.
Na jasi najdete še marsikaj drugega. Vsaj dvajset klopic je naokoli, pa štedilnik (kotel) in že pripravljena drva. Idealen prostor za marsikaj, predvsem pa za krajše izlete z otroki ali domačimi ljubljenčki, za uživanju ob zvoku vodnega kolesa, žuborenja potočka in seveda tudi za piknike. Najbolj sva bila z Simono presenečena, ker je vse tako lepo pospravljeno. Nobenih odpadkov ni naokoli. Kot da bi ta kraj obiskovali čisto drugačni ljudje. Vse čestitke domačinom in tistim, ki skrbijo za ta prečudoviti kraj.

Avtor: Miro Pivar; Foto video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov