Voda je človekova pravica – Toda za koga in kako dolgo še?

V mesecu septembru smo na Homcu gostili mlado Indijko, umetnostno plesalko in igralko. Pot jo je v Slovenijo prinesla skupaj z njeno plesno skupino, imenovano Experimental Theatre Foundation, iz Mumbaja. Imeli so več nastopov po Sloveniji, bivali pa so le na treh krajih v Sloveniji – Ljubljani in njeni okolici, Sežani in Odrancih. 

Plesna skupina je po srednjih šolah in na prostem pritegnila publiko z igro »Drop by drop – Water!« Igra slavi vodo kot najpomembnejši dar narave in ostro nasprotuje privatizaciji le-te. Turnejo, ki sta jo med drugimi podprla tudi UNESCO in UNICEF, so plesalci opravili v Nemčiji, Sloveniji in Avstriji.

Nastopajoči mladostniki s predstavo opozarjajo na kršitve pravice do vode, eno najosnovnejših človekovih pravic, saj se z njo soočajo vsak dan. V Mumbaju, kjer nastopajoči živijo, imajo vodo na voljo le dve uri na dan: od 8. do 10. ure zjutraj! Takrat babice, matere ali hčere pospravljajo, kuhajo in prekuhavajo in shranjujejo vodo v zalogovnike. Po deseti uri dopoldan pa voda ne priteče več iz pip.

Premožnejši ljudje, ki živijo v določenih delih Mumbaja, imajo sicer dostop do vode preko celega dneva, vendar seveda za veliko višjo ceno. Je pa v Indiji ogromno ljudi, ki imajo vodo »odprto« le 10 ali 15 minut na dan, kar pa seveda nikakor ne zadostuje za več člansko družino. Še več, ogromno ljudi v Indiji sploh nima dostopa do pitne vode, kar ogroža njihovo zdravje in na sploh življenje dan za dnem. Velik problem so med drugimi tudi multinacionalke, ki na določenem območju privatizirajo vodo za proizvodnjo ustekleničene vode ali osvežilnih pijač in s tem okoliškemu prebivalstvu onemogočijo dostop do nje. In razlog? Da lahko pijačo, ki jo tam proizvajajo, pijejo(mo) ljudje, ki imajo(mo) prost in relativno cenovno ugoden dostop do vode.

Klub ACTright (ki deluje pod okriljem Ekvilib Inštituta), Društvo za Združene narode ter Amnesty Slovenije, so oktobra pripravili ozaveščevalno akcijo o osnovni človekovi pravici – pravici do vode, v okviru katere je plesno gledališka skupina Experimental Theatre Foundation, pripravila krajši izsek iz predstave "Drop by drop – Water!" Ozaveščevalna akcija je potekala na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer je mimoidoče pritegnila z glasnimi vzkliki »Save the water – drop by drop!« in tradicionalnim indijskim plesom.

V Sloveniji se še premalo zavedamo, da moramo biti veseli vsakokrat, ko iz pipe priteče voda, in da jo lahko kot tako tudi popijemo, ker nam je to samoumevna dobrina in naša pravica. Morda je le vprašanje časa, kdaj nam bo ta pravica odvzeta in bomo morali vodo prekuhavati, shranjevati, "loviti trenutke", ko bo voda pritekla iz pipe ter jo drago plačevati. Na nedavne predloge direktive EU (Evropska direktiva o podeljevanju koncesij), zaradi katere obstaja bojazen, da bi se vodni viri v Evropi lahko privatizirali, se je širša evropska javnost uprla s peticijo proti privatizaciji vode, ki jo je podpisalo skoraj 2 milijona Evropejcev. Uspeh pobude je nedvomno prelomen in lahko preusmeri privatizacijske težnje v Evropi. Tudi Varuh človekovih pravic se je ob tem odzval z mnenjem, da je voda osnovna človekova pravica in da naj se kot taka vključi v pravni sistem Republike Slovenije.

Izsek iz predstave "Drop by drop – Water!", na Prešernovem trgu v Ljubljani.

In kaj pravi o Sloveniji naša indijska gostja? Da smo Slovenci izredno čustveni in prijazni ljudje ter da imamo resnično prelepo okolico. Prvi dan na Homcu ji ni ušel sprehod po rekreacijski poti ob Kamniški Bistrici in na homški hrib. Naslednje dni pa smo se odpravili na Rašico, ogledali izvir Kamniške Bistrice, Kamnik, Arboretum Volčji Potok, letališče Jožeta Pučnika (njen komentar: »To je celotno letališče?«), Brezje in Bled. Izredno je bila navdušena nad, še toplo, doma pečeno potico. Izjemno zanimiva se mi je zdela njena pripomba: »Kakšen mir imate tu, popolna tišina.« Živeti v enem izmed največjih mest na svetu resda ni ravno najtišje. Izredno sem vesela, da sem sprejela mlado Indijko, saj mi je predstavila Indijo s popolnoma drugega zornega kota, kot pa jo vidimo v medijih ali slišimo od ljudi, ki so tam že bili.