Vlasta Mlakar na Srečanju pod slamniki: Rastlina je sveta od korenin do cveta

Pogovor z Vlasto Mlakar, etnologinjo in kulturno antropologinjo, ki je izdala poljudno strokovno monografijo o slovenskem etnobotaničnem izročilu, v kateri predstavlja tradicionalna znanja in verovanja o rastlinskem svetu ter vsestransko uporabnost tega znanja v kulturi in načinu življenja Slovencev, pri tem pa prek najrazličnejših in najpogostejših načinov uporabe rastlin, predstavlja izredno bogato dediščino znanja naših prednikov, njihovo modrost in prebrisanost, pogled na svet in naravne pojave.  Pogovor, ki je v Slamnikarskem muzeju Domžale potekal v sredo, 31. januarja 2018, v sklopu Srečanj pod slamniki, je vodila Cveta Zalokar

Etnologinja Vlasta Mlakar se je rastlinam zapisala že v otroštvu, saj so jo te že takrat neustavljivo privlačile. V dijaških letih je že pripravljala različne sirupe in čaje, splet okoliščin pa je poskrbel, da je že kot študentka etnologije za takrat nastajajoči Slovenski etnološki leksikon pripravila večino gesel s področja etnobotanike oziroma ljudskega znanja o rastlinskem svetu. In njena življenjska pot je bila začrtana.

»Rastline so vsestranske spremljevalke ljudi, človeku dajejo vse, kar potrebuje za življenje: hrano, zdravila, obleko, bivališča,« je dejala gostja večera. Rastline tako imajo svojo vlogo tudi v obredih in ritualih, nepogrešljive pa so tudi na področju estetike in umetniškega izraza. Zato vse to preučuje, raziskuje in dokumentira etnobotanika. Tradicionalno znanje naših prednikov o uporabi rastlin v najrazličnejše namene je Vlasta Mlakar zbrala v knjigi »Rastlina je sveta, od korenin do cveta.« Že takrat je ugotovila, da so določena znanja in verovanja, ki so izvirala iz globokega razumevanja in povezave z naravo, za vedno izginila. Sedaj pa sodobnega človeka spet vse bolj privlačijo stara znanja in naravni pristopi.

Na izjemno pomembno in vsestransko vlogo, ki so jo rastline včasih igrale v življenju naših prednikov, kaže med drugim tudi dejstvo, da obstaja izjemna pestrost ljudskih imen za različne rastline, ki jih je omenjal že Valvazor. »To je v resnici ena najbolj fascinantnih stvari. Naši predniki so uporabljali okoli 500 zdravilnih rastlin, za katere so poznali kar okoli šest tisoč različnih imen. Domača imena zdravilnih rastlin so zelo zgovorna, saj namigujejo na njihovo uporabo,« razloži avtorica knjige Vlasta Mlakar. So pa z imenom zelo jasno nakazali tudi to, katere rastline so strupene. Običajno so imele predznak pasje, volčje, črne … »Strupene rastline so pravzaprav povsod okoli nas, pogosto so to okrasne rastline, čudovite na pogled, kot je na primer škrlatni naprstec, preobjeda ali črni teloh. Ali pa gozdna šmarnica, ki se zlahka zamenja s čemažem. Šmarnica je zelo strupena, hkrati pa ena najstarejših rastlin, ki so jo uporabljali v ljudskem zdravilstvu.«

Ljudska medicina pozna tudi zdravljenje s strupenimi rastlinami, vendar pa je to precej negotov teren. Pogosto je prihajalo do tragičnih zapletov ali zastrupitev. Kljub tveganju pa so tudi strupene rastline predstavljale del zdravljenja. Ko je človek zbolel, si je pomagal na najrazličnejše načine. Tako je danes in tako je bilo tudi nekoč. Zato je treba to zdravljenje razumeti večplastno. »Položaj raznih ljudskih zdravilcev bi bilo težko enoznačno določiti. Vsaka doba je imela neke svoje opredelitve in značilnosti. V najstarejših časih je prevladovalo čarovno zdravljenje, z zdravljenjem so se ukvarjali posebej izurjeni posamezniki, to so bili na Slovenskem vrači, vračarice. S prodorom krščanstva so jih začeli preganjati, razglasili so jih za čarovnike, čarovnice,« razloži gostja večera.

Ko sta se v 18. in 19. stoletju začela razvijati kemija in medicina, so postali pomembnejši lekarniški preparati, zdravilci pa so bili razglašeni za šarlatane in mazače. V srednjem veku so ljudske zdravilce, ki so se borili za staro vero, preganjale cerkvene oblasti, v novem veku pa jih je vse bolj privijala uradna medicina. Ljudstvo pa jih je vseeno vedno potrebovalo. Nenehno izpodrivanje ljudsko zdravilskega znanja, ki se je oblikovalo na podlagi človeškega zdravilskega instinkta  je imelo za posledico, da je večina dragocenega tradicionalnega znanja za večno potonila v pozabo.

Naši predniki so uporabljali blizu 500 rastlin v več kot 3.500 primerih bolezni. Najpogosteje so uporabljali brin in pelin, trpotec, česen, kamilico, hren, črni bezeg, žajbelj, hrast, krvavi mlečnik, meto, šetraj, netresk, oreh, koprivo, slez, čebulo, majaron, šentjanževko, rožmarin, kislico, marjetico, luštrek, rman, arniko, hermeliko … Zanimivo pa je to, da so med zdravilnimi rastlinami navedene tudi kulturne oziroma jedilne rastline, kot so pšenica, ječmen, oves, rž, ajda … kar pomeni, da so se naši predniki že zelo zgodaj zavedali, da je hrana zdravilo in zdravilo hrana. Tako so različne cvetlice že našle svojo pot tudi na krožnike visoke kulinarike.  »Danes je to trendovsko, po drugi strani pa kaže na to, da je sodobno življenje ljudi preveč oddaljilo od narave, in marsikomu je že jasno, da to ne prinaša trajne sreče in zadovoljstva. Tudi zato se obujajo stara znanja o zeliščarstvu, zdravi prehrani, ekološkemu kmetijstvu. Zavedanje o lastnem znanju, o bogastvu kulturne dediščine naših prednikov pa daje samozavest in občutek kulturne identitete,« pravi Vlasta Mlakar.

Ta izvirna, obsežna, s fotografijami in risbami bogato opremljena in lepo oblikovana knjiga »Rastlina je sveta od korenin do cveta« nas poglobljeno seznanja s tradicionalnim znanjem o rastlinskem svetu na Slovenskem. Bralcu odpira vpogled v večstoletno bogato dediščino znanja naših prednikov o najrazličnejših in najpogostejših načinih uporabe rastlin v prehranske, zdravilne, estetske, religiozne in ne nazadnje v gospodarske namene. Avtorica Vlasta Mlakar poišče tudi povezavo z nadnaravnim svetom, prek katerega je človek usmerjal svoje duhovno, družbeno in gmotno dojemanje sveta, naravnih pojavov in sebe samega. Poljudno strokovno monografijo o slovenskem etnobotaničnem izročilu dopolnjuje več kot 80 dokumentarnih fotografij iz fototeke Slovenskega etnografskega muzeja. Priročnik, ki bo zagotovo obogatil vsak slovenski dom.

Avtor: Miro Pivar; Foto: Miro Pivar; Video: Miro in Simona Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi