Vida Praprotnik Kralj – mojstrica s šivanko

Gobeline je nekdaj imela vsaka hiša. Za večino ljudi imajo nostalgično vrednost, čeprav v splošnem veljajo za dekorativne stenske slike. Vendar v čem so Vidini gobelini drugačni od drugih? Poleg nešteto vbodov in ur, vloženih v skorajda umetniško delo, je postala pomembna tudi izbira predlog.

V Menačenkovi domačiji v Domžalah je v torek, 12. marca 2019, potekalo odprtje razstave Vide Praprotnik Kralj z naslovom »Mojstrica s šivanko«. Vida Praprotnik Kralj iz Radomelj je upokojena profesorica angleščine in francoščine, ki je tako kot mnoge druge ženske rokodelke našla svoj čas za intenzivno ustvarjanje šele v zadnjih letih.

V pogovoru s kustosinjo v Menačenkovi domačiji Katarino Rus Krušelj, so obiskovalci na odprtju razstave slišali veliko zgodb o začetkih vezenja in kako je Vida to tehniko osvajala. Čeprav je svet vezenja avtorica razstave odkrila že kot deklica, ko je med prvimi darili prejela prtiček za vezenje, se je ročnim spretnostim posvetila poredkoma. Šele ko so otroci odšli od doma, je resneje pristopila k delu – najprej z rešiljeji, nato gobelini in sedaj še boutis. Nešteto ur, šivank in barvnih niti je vtkanih vanje, predvsem pa potrpežljivosti in ljubezni do umetnosti in vsega lepega. Zato je njena neizmerna želja, da svoje znanje na področju tega tehnično veščega ročnega dela deli z nekom, ki bo v prihodnje delal z enakim veseljem kot ona sama. In gobelini niso taki kot tisti, ki jih dobite v trgovini in jih z debelo volno obšijete. Njeni gobelini so unikatni, izdelani pa so od okoli 40 tisoč do preko stodvajset tisoč vbodiin z veliko kombinacijami barv.

Vedno je Vido fasciniral način, kako so nekdaj posamezne barvne odtenke določali ročno, danes pa skorajda ne gre brez računalnika. Tudi Vida si na slednji način priskrbi podlage, nekatere izdela tudi sama, a se namensko izogiba šablonskim motivom. Avtorica razstave namreč rada motivno posega v čas starih slikarskih mojstrov: od klasičnega Leonarda da Vincija, Rembrandtovih nežnih portretov, Degasa in njegovih baletk do slovenske Kofetarice izpod rok Ivane Kobilce. Druga (prav tako francoska) vezilna tehnika, ki jo je v zadnjem času prevzela, se imenuje boutis ali »marseillski« vez. V nasprotju barvnega bogastva gobelinov, ji boutis nudi čiste linije in prečiščeno celoto. Ta tehnika je v devetnajstem stoletju v Franciji in drugod zamrla, obudili so jo po letu 1980, ko so vezilje zopet začele raziskovati stare ročne spretnosti. Tako so to zvrst zadnji hip rešili pred pozabo. Tudi Vida je šla na tečaj vezenja boutisa in sedaj je že prava mojstrica v izdelovanju le tega.

Katarina je še povedala, je danes vezenje skorajda izginilo iz spomina mlajših generacij, čeprav se tovrstno znanje ročnega dela podaja tudi na nekaterih slovenskih šolah. Vezenje kot nekdaj izredno cenjena hišna obrt naših prednikov v začetku 20. stoletja ter kasnejša zgledna meščanska ustvarjalnost je danes le še hobi in zabava v prostem času: »Torej, naj vas vprašam: Ali danes ročno delo cenimo dovolj ali premalo? Ali lahko dojamemo, kako čudovita je sposobnost človeške roke in duše, ki si v današnjem hitrem tempu življenja uspe umiriti in ustvariti sijajno tkano sliko, odejo ali celo svetilko?«

Razstava Vide Praprotnik Kralj bo v Menačenkovi domačiji na ogled do 2. aprila 2019. Za koncept razstave je poskrbela Katarina Rus Krušelj, razstavo je postavil Roman Kos, pokrovitelj odprtja razstave pa je bila Vinska klet Vidmar.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi