V Domžalah na ogled pletarski izdelki Ivana Verdnika iz Šoštanja (1928–2006)

V Menačenkovi domačiji v Domžalah je bilo v torek, 8. novembra 2016, odprtje razstave pletarskih izdelkov Ivana Verdnika iz Šoštanja. Razstava je nastala v sodelovanju z Vilo Mayer (objekt Občine Šoštanj).

Zelo redko se zgodi, da v katerem muzeju pripravijo razstavo izdelkov katerega od pokojnih rokodelcev ali rokodelk. Tako se rokodelsko bogato znanje vsaj delček da »na svetlo« da se njihovo znanje in spretnost ne utopi v spominu in da se tudi izdelki ne porazgubijo v poplavi poceni krame in tako vsaj nekateri pristanejo na policah muzejskih depojev in zbirk. Prav zato je razstava izdelkov pokojnega pletarja Ivana Verdnika iz Šoštanja veliko več kot le spoštljiv spomin na pomembnega rokodelca, ki je vešče prepletal šibje in vitre ter ustvarjal pletarske mojstrovine. To pomeni uporabne izdelke, ki so imeli tudi ustrezno estetsko podobo. Gradivo, iz katerega je Verdnik spletal svoje izdelke, niso bili plastika, kovina ali neka druga »sodobna« gradiva, ampak naravno gradivo, ki raste ob potokih in rekah, to je šibje vrbe. Njegove roke so s tem bile v stalnem stiku z naravo, prav tako je tudi vsem kupcem njegovih izdelkov ponujal izključno človeku prijazne izdelke, Ob razstavi pletarskih izdelkov Ivana Verdnika se postavlja vprašanje, zakaj je ta razstava tudi opomin. Opomin državi in družbi pa tudi zaradi neizkoriščenega znanja, ki so ga imeli številni rokodelci in rokodelke, a ga nismo znali niti uskladiščiti, kaj šele prenesti na mlajše generacije. Danes skupnost namenja tem vprašanjem veliko pozornosti in skrbi. Rokodelska znanja in veščine so predmet zaščite kulturne dediščine, kar poteka v okvirih organizacije Unesco.

O Verdnikovem pletarskem znanju govorijo le še njegovi ohranjeni izdelki, pet hčera, ki jih je imel mojster Verdnik se ni »zagnala» v nadaljevanje mojstrovih spretnosti, znanje prenaša naprej sedaj vnuk.

V uvodu odprtja razstave je obiskovalce pozdravila Katarina Rus Krušelj, kustosinja v Menačenkovi domačiji, zatem pa je s pozdravnim nagovorom zbrane obiskovalce nagovoril prof. Darko Menih, župan Občine Šoštanj, ki je podal nekaj besed o občini Šoštanj, o trških in mestnih pravicah, skorajšnjemu propadu Šoštanja zaradi izkopa premoga, propada usnjarske industrije, kjer so pred nekaj leti uredili enkraten muzej, ki je vreden ogleda, do ponovnega vzpona in razcveta in do dodeljene pravice, da so postali občina.

  

Ker se je župan Občine Domžale Toni Dragar opravičil, ker ni mogel na odprtje razstave, je nekaj besed spregovorila direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Cveta Zalokar, ki je med drugim dejala, da si je že ogledala razstavo v Vili Mayer v Šoštanju, spoznala pa je tudi Verdnikovo hčerko Zofijo Šuligoj, ki ima zakupljen abonma v KD Franca Bernika in se vsak mesec enkrat pripelje iz Šoštanja na predstavo v Domžale. Pohvale vredno. Beseda je dala besedo in sedaj imamo prekrasno razstavo v Menačenkovi domačiji, kjer je razstavljenih sto izdelkov mojstra Verdnika, ki pa je samo del zbirke, ki je razstavljena v Vili Mayer. Planiranje je dalo rezultate in tako bo razstava potovala po vsej Sloveniji.

Predstavitev avtorja je podala hčerka umetnika Zofija Šuligoj, ki je med drugim povedala, kako so živeli svojo mladost ob očetu mojstru, ki je delal od jutra do večera, kako so se ob njem učile ob topli krušni peči, ki je bila v delavnici, oče jih je med delom spraševal poštevanko, pisale so naloge, medtem, ko je on pletel in še veliko več smo izvedeli o mojstru Verdniku.

Predstavitev projekta Špele Poles je odpadel, saj se je avtorica poškodovala in žal ni mogla priti na odprtje. Po odprtju razstave so predvajali kratki dokumentarni film z naslovom Ivan, ki ga je režiral Jaka Šuligoj.

Na razstavi je na ogled sto izdelkov. Pletar Verdnik je za otroke izdelal marsikaj, kar je razstavljeno tudi na razstavi: od uporabnih izdelkov do igrač voziček za novorojenčka, košare za novorojenčka s stojalom na kolesih, »ki so šle najbolj v promet«, otroške garniture mizice s stolčkoma, nahrbtni koški, narejeni z modelom, sedež za sanke, majhni vozički za punčke. Košare Verdnikove pletene košare so raznovrstne po namembnosti in obliki. Vsem pa je skupno, da imajo pleteno dno in velik ročaj. Uporabljajo se za posebne priložnosti: za k žegnu ali za nagrobne ikebane. Vsakdanje košare so pripomoček za prenašanje stvari s tržnice, iz trgovine ali od drugod. Narejene so iz naravno belih vrbovih in rjavih kuhanih šib in viter. Nekatere košare so po stranicah pobarvane. Razstavljene košare so okrogle, ovalne ali oglate oblike ter različno velike. Ročaji v obliki loka so križem prepleteni ali zaviti.

Opletene steklenice
V zbirki je več opletenih steklenic različnih oblik, velikosti in barv. Steklenice so opletene od vratu navzdol proti dnu, ki je spleteno posebej. Za Verdnikove opletene steklenice je značilno troje:

  • Zgornji del pri vratu je zaključen s kitastim prepletom treh parov šib.
  • Ročaj je iz zavitih šib in povezan s kimo, robnim prepletom šib na najbolj izpostavljenem delu na steklenici.
  • Spodnji rob iz šib je posebej skrbno obdelan; okrepljen in odebeljen varuje dno steklenice pred razbitjem ob odlaganju na površino. Zgornji, osrednji in spodnji rob so vedno spleteni iz šib, vmesni plašč pa praviloma iz viter. Posebnost je opletanje petdeset- in večlitrskih steklenic za žganje ali vino. Ohranjene so le še redke. Te ogromne in zaradi vsebine težke steklenice dejansko niso opletene, ampak »oblečene«. Sestavljene so iz dveh delov: spodnjega koša z dvema močnima ročajema in okrepljenim spodnjim robom ter zgornjega dela, ki se je nataknjen prilegal vratu steklenice. Oba dela sta povezana.

  

Razstavo sta postavila Roman Kos in Katarina Rus Krušelj, pokrovitelj pa je bila Vinska klet Vidmar iz Domžal.

Vabljeni na ogled čudovite razstave v Menačenkovo domačijo, na kateri uzrete in dojamete lepoto, ki se skriva v prepletu lesa in izraža v pletarskih izdelkih.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov