Sveti Miklavž obdaroval pridne domžalske otroke

Športna dvorana v centru Domžal je bila v petek, 5. decembra 2014, polna do zadnjega kotička. Veliko otrok je prišlo v halo v spremstvu staršev gledat prvega od treh dobrih mož, ki nas obiščejo v teh decembrskih dneh.

Obiskovalci so si najprej ogledali igro, ki je govorila o tem, kako si dva otroka želita bolj moderne igrače, računalnike … in, da bi bil sveti Miklavž s spremstvom oblečen po novi modi, saj že stoletja hodi naokoli v istih oblačilih. Videli so angelski zbor, pa svetega Petra, ki si je zapisoval vse otroke ter kljukal, kdo je priden, kdo pa poreden. Podali so se tudi v sam pekel, kjer so imeli parkeljni s svojim poglavarjem demonski ples. Vseeno se je sveti Miklavž odločil, da med otroke pride s spremstvom tako kot že stoletja in da bodo darila skromna kot do sedaj.

In prišli so skozi velika vhodna vrata, angelčki z svečami, parkeljni ter sveti Miklavž.  V dvorani se je razlegel aplavz vseh, še najbolj pa otrok. Seveda so se najmlajši otroci ob pogledu na grozne parkeljne stisnili k svojim staršem, a ko so videli, da jih ima sveti Miklavž pod nadzorom, so se po obdaritvi marsikateri fotografirali z njimi. Veselja je bilo obilo, otroci s starši pa so zadovoljni in ponosni z darili, počasi odšli domov.

Za organizacijo in izvedbo letošnjega miklavževanja so poskrbeli: Miklavž s svojim spremstvom (KD Miran Jarc Škocjan), Občina Domžale, Župnijska Karitas Domžale, KS Slavka Šlandra, KS Venclja Perka, KS Simona Jenka.

O svetem Miklavžu
Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa še od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

Nič neprijaznega in mrkega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in nesebična pomoč sta lastnosti, ki sta pri svetemu Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro. Svetnik je škof, ki se mu ne zapirajo nobena vrata.

Škof kljub temu, da nam niso ohranjena zanesljiva poročila o tem in so nam ohranjena le po legendi, ki je v vsej zahodni in vzhodni Cerkvi od II. stoletja dalje v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb, prostorih z majhnimi okenci in toplo lončeno pečjo in v razkošne sobe mestnih hiš, zatem pa spet izgine v temno noč.

Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Njegovo ime se za kratek čas omenja v četrtem stoletju zatem pa odide v pozabo, ne da bi ga spisi omenjali. V barbarskih vpadih in vojnah so listine, če je bilo kaj napisanega o svetem Miklavžu, izginile, zgorele, ustno izročilo pa je ohranjalo živo pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu.

Ne zahodni Božiček, ne sibirski dedek Mraz, ga nista izpodrinila iz pripovedovanja pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika. Če že o njem ne pišejo nobene listine in ne pisatelji tistega časa, pa ljudje nikoli ne pozabijo tistega, ki jim je izkazal ljubezen in usmiljenje.

Vpliv dobrote svetega Miklavža je tolikšen, da imajo slovenski otroci vseh starosti, v decembru kar tri priložnosti za veselje! Po ustnih legendah je obvaroval tri obubožane device sramote. Legenda govori o obubožanemu plemiču in njegovih hčerah, ki so živeli v bližini njegove rodbinske hiše. Ker ni imel denarja, da bi zagotovil hčeram dostojno poroko, je sklenil, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel vrečico zlatnikov in jim s tem zagotovil dostojno poroko.

Kako se upodablja svetega Miklavža?
Svetega Nikolaja upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami ali jabolki na knjigi, včasih tudi s tremi hlebčki ali tremi kamni, s tremi dečki, ki stopajo iz čolna ker je po legendi rešil tri umorjene dečke – šolarje); s sidrom in ladjo (ker je rešil ladjo in jo z viharnega morja srečno pripeljal v pristanišče). Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah.

Zaradi legende o dobrodelnosti, je postal obdarovalec pridnih otrok, bodisi da prinese darove skrivaj ponoči ali ob osebnem obisku. Toda v Miklavževem spremstvu, kadar nastopa v vidni podobi, so tudi parkeljni, za današnje pojmovanje hudiči, prvotno pa predstavniki vračajočih se duhov prednikov. Tako se v miklavževskih obhodih legendarno izročilo prepleta s predkrščanskim. Naokrog hodi na večer pred svojim godom, ki ga ima 6. decembra, in otrokom prinaša darove. Vendar samo pridnim! Tiste, ki so bili čez leto poredni, pa prepusti kazni svojih spremljevalcev parkeljnov (največkrat jih namesto darila na okenski polici pričaka leskova šiba). Spremljajo pa ga tudi angeli. Sveti Miklavž prinaša skromna darila. Na krožnikih ali v nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije … Poredne pa na žalost čaka le šiba.

Da domišljija ne pozna meja, kaže tudi to, da nekateri otroci verjamejo, da rdeča večerna zarja pomeni, da sveti Miklavž peče piškote.

Vir: Svetniki dneva

Avtor: Miro Pivar; Foto: Janez Ravnikar; Video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov