Srednji svet v Galeriji Domžale

Dela, ki so nas  navdušila z nenavadno svežino, vzorci in iskreno povednostjo figure, nas prepričajo o vitalnosti in moči prostora, povzetega po literaturah srednje Evrope. V Galeriji Domžale je na ogled enkratna razstava močne in neformalne skupine umetnikov, ki s svojo akcijo potrjujejo pojem mehkega trebuha celine, ki to sploh ni. Obstoj tega prostora je metafizičen in se vede kot elastična gibka koprena, kot moder oblak umetnosti vseh vrst. Začutimo jo na naših potepanjih in obiskovanjih galerij, doma ali v bližnji tujini, z branjem literature, ki jo močno določa in povezuje prav prostor nastanka ali izvor avtorja, ki mu težko ubeži. Zveni kot glasba teh dežel, ki skozi vse čase zveni prav značilno pripadno temu prostoru ali pa prehaja v gibljive slike idej in genius locija te alegorične geografije.

V Galeriji Domžale je v četrtek, 8. novembra 2018, skupina petih mednarodnih umetnikov slikarjev in kiparjev na ogled postavilo delček svojih enkratnih likovnih in kiparskih del. Odprtje razstave, ki jo je vodil Jurij Smole, akademski kipar, je postregel z zanimivimi pričevanji umetnikov. Tako so se pogovoru in razstavi delčka svojih umetnin odzvali Jože Šubic, Etko Tutta, Ina Loitzl iz Avstrije ter Klemen Brun. Odsotnost pa je opravičila Andrejka Kopecka.

»Neprestano prežemanje duha z našim skupnim prostorom, v katerem si delimo dih in vse oblike obstoja, poraja način čutenja in bivanja. Deluje skoraj kot iluzija, a je v svoji resničnosti močna in na nek način blaga. Po vseh minulih katastrofah, ki smo si jih uredili in izpeljali sami, je eterično zasvetila in še vedno ji nekako uspeva preglašati grobosti in nesramnosti atlantskih in tatarskih vetrov,« je o razstavi povedal Jurij Smole, akademski kipar.

Avtorji razstave se oglašajo vsak s svojim izvornim rokopisom, a ne morejo ubežati občutku in ideji srednjega sveta, kljub neotipljivosti in zmuzljivosti konkretne vrednosti. Vsa preteklost, tragična in dionizična, je vtkana v to pletivo in nanjo tisti, ki so v umetnosti, na nek način naivno računamo, kljub besom tik pod površjem. Idejo srednjega sveta branimo z vzorcem, s pripovedjo o telesnosti na vse možne načine izmov ali osebnih invencij. Strukture, simetrije, kompozicije in obrati pomenov skozi formo, so kljub trditvam drugega sveta še vedno močne in zgodbo umetnosti tega prostora celo gradijo naprej. Prav povezava na videz različnih pristopov je tista, ki vzdržuje to breztežno, izjemno pomembno idejo Evrope, ki smo jo v svojem delu srednjega sveta preveč pozabili zaradi lastne negibnosti in hotenega zapečkanja. Ta povezanost je velik dar v katerega smo se rodili; četudi je metafizičen, sije in nas ohranja.

»Če se že sami ne premikamo dovolj v našem širšem okolju, pa vsaj dopustimo, da nam ta metafizična geografija pokaže kdo smo in kam spadamo,« je ob koncu pogovora na odprtju razstave, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, dejal Jurij Smole.

Akademski slikar Jože Šubic, pripadnik ene izmed najuspešnejših generacij umetnikov v zadnjem desetletju – Generacije 82, je s specifično ikonografijo in težnjo v smeri abstraktnega ekspresionizma pomembno prispeval k razvoju slovenskega sodobnega slikarstva. Slikarsko pot Jožeta Šubica lahko razdelimo na tri obdobja: leta študija in začetnih iskanj, ki jih opredeljuje ploskovito slikarstvo matissovske palete, prvo zrelost, ko se posveti vrtincu nove figuralike in devetdeseta leta, ki jih zaznamuje večja umirjenost in nove likovno-vsebinske formulacije. Kljub temu pa vsa našteta obdobja povezuje poudarjeno čutni odnos do barve in neslikarskih materialov, ki jih vseskozi uporablja kot nosilce likovnih in simbolnih vsebin, kakor tudi specifičnost ikonografskega izbora, razpetega med mitsko pripovedjo arhetipov in večpomenskostjo predmetov našega bivanjskega vsakdana.

Jože Šubic.

Etko Tutta je rojen leta 1961 v Postojni. Z umetnostjo se je srečal že v otroštvu, saj izhaja iz slikarske družine. Likovno umetnost je študiral na Pedagoški Akademiji v Ljubljani, kjer je leta 1985 diplomiral pri profesorju Milošu Požarju. Po študiju je poučeval na šolah v Novi Gorici. Pri delu uporablja različne tehnike in pristope. V zadnjem času se poleg slikarstva ukvarja tudi s skulpturo, computer art-om, instalacijo, grafičnim in prostorskim oblikovanjem. Za svoja dela je prejel več mednarodnih nagrad. Razstavljal je v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Španiji, Franciji, Hrvaški, Madžarski, Nemčiji, na Kitajskem, na Slovaškem in v raznih evropskih mestih. Je organizator mednarodnega srečanja umetnikov MMM ART v Medani in projekta Art circle. Njegova dela se nahajajajo tudi v privatnih zbirkah in v različnih muzejih sodobne umetnosti v Evropi.

Etko Tutta.

Klemen Brun je v osnovno šolo hodil v Kuvajtu, v italijanski Gorici je končal umetniško šolo Istituto Statale d’Arte Max Fabiani, v Benetkah pa znamenito akademijo Accademia di Belle Arti di Venezia. V Brdih se je uveljavil kot soorganizator kolonij Art Circle, na katerih je sodeloval tudi kot umetnik, ko mu je pot prekrižal bogat mecen in zbiratelj umetniških del Christian Birkenstock, naslednik imperija ergonomskih sandal. Zdaj Klemen že dve leti živi v Bad Honnefu v Nemčiji, kjer vodi umetniški projekt BAIR.

Klemen Brun.

Ina Loitzl ustvarja v rodni Avstriji. Svoje umetnine najraje izdeluje iz velikih kosov mat papirja, ki ga uporabljajo za naslovnice knjig, zatem pa na umetniški način vanj naredi fine ornamentne črte, ki kot celota dajo veličastno belo sliko na temno rdeči podlagi posebnega papirja, ki ga uporabljajo za izdelavo knjižnih naslovnic.

Ina Loitzl.

Razstava bo v Galeriji Domžale na ogled do 22. novembra 2018.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi