Še pomnite Domžalci? Pletemo spomine z Ludvikom Kovačem

Ludvik Kovač, ki bo prihodnje leto dopolnil devet desetletij, rad pove, da je nekdanje Domžale, o katerih večkrat pripoveduje, doživel sam. Ludvik je še živeča »enciklopedija« o dogodkih od leta 1931 naprej. Ni jih namreč več veliko, ki bi mu lahko povedali, kako se je v naših krajih živelo pred drugo svetovno vojno, zato se zanaša na svoje spomine iz otroštva ter stare fotografije in kronike.

V organizaciji TIC Domžale in Knjižnice Domžale je v četrtek, 28. marca 2019, potekal domoznanski večer “Še pomnite, Domžalci?” na katerem so pletli spomine z Ludvikom Kovačem, ki je v pogovoru z Andrejo Čokl pričaral podobo Domžal v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje.

Ludvik Kovač, upokojeni grafik in zbiratelj, je eden najboljših poznavalcev domžalske preteklosti.  V pogovoru smo se skupaj spominjali »starih« Domžal, kot jih je sam doživel. Z nami je delil misli ob starih fotografijah, razglednicah in drugem gradivu o Domžalah. Že takoj na začetku pogovora smo lahko na starem zemljevidu iz leta 1935 videli hiše, gostilne in trgovine. Zanimivo je bilo slišati gosta večera, da je bilo v Domžalah že pred drugo vojno osem trgovin in nekaj več gostiln. Na zemljevidu je vrisan še bajer v Stobu, po fotografijah pa smo videli tudi, kako se po njem vozijo s čolni. Tudi gasilski dom v Stobu je na fotografiji, kjer so perice v jezeru prale žehto.

Ludvik Kovač je nekdanje Domžale, o katerih zelo rad pripoveduje, doživel sam.

Videli smo tudi sedanji kulturni dom, okoli katerega v smeri proti cerkvi ni še nič hiš, samo polja. Mnoge hiše, ki so vrisane na zemljevidu, pa so po vojni začele izginjati, saj so bile porušene, na njihova mesta pa postavljeni betonski pomniki današnjih Domžal. Stare fotografije, ki so se prikazovale na platnu, je gost večera pokomentiral ter povedal o ljudeh, ki so tam živeli, delali, se veselili … Tako smo videli tudi veličastne procesije iz tistih časov, nekaj skupinskih fotografij otrok, godbe, pri kateri je tudi sam igral šest desetletij, o telovadnih društvih Sokolih in Orlih …

Pogovor je nanesel tudi na drugo svetovno vojno. Videli smo nekaj fotografij hiš s porušenimi strehami, ki so utrpele škodo po bombardiranjih, slišali pa tudi zgodbe o eksplozijah ter o mrtvih. Med bombardiranjem Domžal je bilo devet mrtvih. Iz ust Ludvika Kovača smo slišali tudi nekaj o Francu Berniku,  o prvi posojilnici, ki je imela sedež v zdajšnjem kulturnem domu, o dobrodelnem domu, kjer je bil tudi “vrtec”, seveda ne takšen kot danes, ampak zato, da so starši vsaj vedeli, kje so otroci medtem, ko so oni delali. Zanimivo je bilo tudi slišati, da so Domžalce pokopavali v Mengšu. Šele mnogo pozneje so jih začeli pokopavati pri domžalski cerkvi, kjer je Bernik v prvem letu, ko je prišel za župnika v Domžale, dal urediti zdajšnje »staro« pokopališče.

Skupinska fotografija z Ludvikom Kovačem.

Ja, lepih spominov Ludvika Kovača je poslušalo veliko udeležencev, tudi » veteranov«, ki so pridodali še svoje spomine ob pogovoru. Na koncu pa so se vsi rade volje fotografirali za skupno fotografijo kot »veterani Domžal«.

Zanimiv pogovor z Ludvikom Kovačem si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi