Saša Pavček: Obleci me v poljub

Srečanja z ustvarjalci

Na tokratnem Srečanju z ustvarjalci je tekla beseda o igralskem poklicu s prvakinjo ljubljanske Drame in lanskoletne dobitnice Borštnikovega prstana. Pogovor je nanesel tudi o dramatiki z avtorico predstave Pod snegom, ki je te dni na sporedu v Mini teatru. Pa tudi o literarnem ustvarjanju s pesnico, ki je napisala  zbirko Obleci me v poljub in tudi o avtorstvu otroške pravljice Zakaj je polje jezero. Pogovor je nanesel tudi o ohranjanju dediščine očeta Toneta Pavčka ob knjigi Domu in rodu.

V  organizaciji Knjižnice Domžale in Cvete Zalokar je v ponedeljek, 5. marca 2018, potekalo Srečanje z ustvarjalci, na katerem so gostili vsestransko Sašo Pavček, slovensko igralko, pesnico, dramatičarko in tudi pravljičarko. Saša Pavček, hči Toneta Pavčka in sestra Marka Pavčka, je prvakinja SNG Drama Ljubljana in profesorica za umetniško besedo na AGRFT od leta 2006. Piše tudi poezijo in dramska besedila. Prejela je nagrado Zlato ptico  leta 1982, za plesno umetnost, dvakrat Severjevo nagrado leta 1982 in 1992, nagrado Veljko Maričić leta 1986, nagrado Prešernovega sklada leta 2000, Borštnikovo nagrado leta  2007, Kocijančičevo nagrado leta 2010, za igralsko in literarno delo, filmsko nagrado Vesna leta 2011 in   Borštnikov prstan na 52. Borštnikovem srečanju v Mariboru leta 2017.

V pogovoru je vsestranska umetnica dejala, da je svojo igralsko pot začela že v osnovni šoli, ko je hodila k Dragici Ahačič v Pionirski dom. In kot je videti, je prav njena prva gledališka pedagoginja močno zaznamovala pot prvakinje ljubljanske Drame, kjer je članica ansambla od leta 1985. V tem času je ustvarila neverjeten opus, ki obsega vse, od klasike, o kateri sama pravi, da ji zelo leži, do moderne klasike in slovenske moderne klasike Vitomila Zupana, Dominika Smoleta, pa tudi sodobnejših imen, kot sta Dušan Jovanović in Vinko Möderndorfer.

Cveta Zalokar je na Srečanju z ustvarjalci gostila Sašo Pavček.

Je tudi avtorica predstave Pod snegom. Dramsko besedilo Pod snegom, ki se dogaja v trikotniku med hčerjo, njenim ljubimcem in materjo obravnava medčloveške odnose in psihološke sence vsakega posameznika. Saša Pavček pravi, da  gre za intimno zgodbo, polno strasti in ljubezni, ki človeka doleti, ne da bi se sam odločil zanjo. Dialogi v drami pa so napisani v privzdignjeni verzni obliki. Za dramatiko Saše Pavček so značilni motivi oseb, kot je obremenjenost s tujci, prešuštva, odsotnost enega od staršev … Ti motivi kažejo na pomembno vlogo družine v njenih dramah, moški liki imajo željo po tem, da bi bili povsod prvi, ženski liki pa po priznanju svojega dela. Njen jezik je vse kaj drugega kot običajen, včasih močno zvrstno in narečno zaznamovan, včasih privzdignjeno poetičen. Konci so povsod vsaj delno odprti. S kontrasti v scenografiji je pokazala na razliko med notranjim in zunanjim svetom likov, skozi telo in ples so izraženi intimni občutki krivde in sramu, ki jih pozna vsak izmed nas, zvok kot eden izmed ključnih elementov predstave pa  služi poudarjanju notranjih stanj. Kot je dejala Cveta Zalokar, bodo dramo Pod snegom v Kulturnem domu Franca Bernika odigrali v prihodnjem letu. Pričakujemo lahko intimen, gibalno in glasbeno podkrepljen, metaforičen prikaz človeških notranjih občutkov – tiste senčne strani, ki jo ljudje ponavadi skrivamo.

Vsestranska Saša Pavček.

Poleg tega se je gostja večera Saša Pavček uveljavila tudi kot pesnica, esejistka in dramska pisateljica. Njena drama Pod snegom je bila nominirana za Grumovo nagrado in je novembra doživela premiero v Mini teatru. Ne glede na obsežno naštevanje, ki mu ni najti konca, ker so tu tudi vloge v filmih in televizijskih produkcijah ter več kot dvajset nagrad in nominacij, se Saša Pavček zdi umirjenja in preudarna oseba, ki raje kot perfekcijo na odru išče tiste ‘napake’, ki kažejo na človeškost lika, saj jo na odru najbolj gane občutljiva duša.

Saša Pavček nam je bila doslej poznana kot igralka in tudi avtorica dramskih ter drugih besedil. Sedaj pa nam je odprla še vrata v svoj svet poezije. V pesmih zbirke Obleci me v poljub največ govori o ljubezni. In to na način, ki nagovarja dušo. Z občuteno iskrivostjo, ki se prepleta s trpkostjo, o ljubezni spregovori prepričljivo in realno. Z bogatim jezikom vnaša upanje tudi v bridke zaključke zgodb svojih pesmi.

Pogovor je nanesel tudi na bogato zapuščino njenega očeta Toneta Pavčka.

Dolgoletni članici SNG Drama tudi lastna besedna ustvarjalnost ni tuja – pred leti je izdala zbirko dramskih besedil in esejev Na odru zvečer, nato ponatiskovano pesniško zbirko Obleci me v poljub, tokrat pa se prvikrat predstavlja z otroškim besedilom Zakaj je polje jezero? V pravljici spregovori o skrivnosti Cerkniškega jezera, namenjena pa je najmlajšim bralcem. Ilustratorsko se je je lotil vrhunski Damijan Stepančič s svojimi bogatimi, vselej izvirnimi potezami, ki znajo odlično utelesiti tudi najbolj divje in izvirne domišljijske predstave besednih ustvarjalcev. Gre za tip razlagalne pravljice, ki fantazijsko pojasni, kako je nastalo Cerkniško jezero in zakaj presiha. Napisana je z bogatim, nežnim, poetičnim jezikom, kakršen je prav posebej blizu Saši Pavček. Zgodba govori o glavni junakinji, deklici, ki je tako zelo občutljiva za nesreče in krivice, da mora neprestano jokati, pa pokaže močan občutek za to, kaj je prav in kaj ni, predvsem pa seveda tudi občutek za bogato domišljijsko ustvarjalnost. Ta  tenkočutna pravljica še prav posebej utrjuje vero v moč pravljic in zgodb, v moč govorjene in  pripovedovane besede, ki utrjuje vezi in ustvarja drugačen, boljši svet. In kaj bi bila lahko boljša popotnica in boljše sporočilo za najmlajše, ki šele vstopajo v svet, v tisti svet, ki je okoli nas in v tistega, ki se skriva med platnicami in s tem svet, ki je okoli nas, večkrat naredi znosnejšega in bolj zanimivega.

Pogovor je nanesel tudi na bogato zapuščino očeta Toneta Pavčka, na njegove poezije. Z urejanjem očetove pesniške zapuščine si je Saša naložila veliko breme. To delo je čustveno zelo težko in mu ni videti konca. Trenutno piše spremno besedo k pesnitvi Don, ki bo na  željo Toneta Pavčka izšla pri založbi Sanje. Pesnitev o psu Donu ni bila končana, treba jo je bilo dopolniti in urediti. Pesmi za zbirko Angeli, ki je izšla po očetovi smrti, je imel delno že napisane. Večino pa je napisal v bolnišnici. Saša jih je prepisovala, pomagala urediti zbirko in napisala spremno besedo, končni izbor je ‘požegnal’ oče Tone Pavček sam.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi