Poj mi pesem – dokumentarni film o Vladu Kreslinu

Dokumentarec, ki  sledi umetniškemu razvoju Vlada Kreslina ter prikazuje kulturni kontekst, v katerem deluje že več kot štirideset let, je na ogled filma v Mestni kino Domžale privabil množico obiskovalcev. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.  Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti, Spominčice … so že ponarodele pesmi Vlada Kreslina. Glasbenik ima pri svojem občinstvu kultni status, ki ni posledica samopromocijskih prijemov, ampak rezultat osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice. Dokumentarec »Poj mi pesem« sledi Kreslinovemu umetniškemu razvoju ter prikazuje kulturni kontekst, v katerem deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.

V dokumentarcu smo lahko videli, koliko pomeni Kreslin tudi mladim generacijam, saj na njegovih koncertih mladina navdušeno sodeluje in pozna malodane vse njegove pesmi . Tako je bil videti tudi optimističen song »Vse se da«, namenjen še zlasti mladini, ki so v dokumentarcu skupaj z Vladom Kreslinom navdušeno peli. Miran Zupanič nam v svojem novem dokumentarnem filmu »Poj mi pesem« približuje Vlada Kreslina tako na odru kakor v zakulisju, preko sedanjega in nekdanjega časa, skozi družino, prijatelje in občinstvo. Občinstvo je bilo režiserju pri filmskem ustvarjanju pomembno toliko kot Kreslin in njegove pesmi. Njihovi pojoči obrazi se v vrtenju prizorov prepletajo z glasbenikovimi panonskimi izhodišči, arhivskimi posnetki ne več obstoječih skupin in vožnjami na naslednji koncert.

Pogovora po projekciji filma v četrtek, 20. decembra 2018, ki ga je vodil Jure Matičič, sta se udeležila Vlado Kreslin, glavni lik dokumentarca ter scenarist in režiser filma Miran Zupanič. Ta je v pogovoru zaupal, da ga je navdušila in zagotovo pritegnila Kreslinova glasba, a tudi njegova ljudskost, neposrednost, pristnost in povezovalnost, s čimer nagovarja množico različnih publik. K njemu ga je pripeljal tudi misterij glasbe in njenega učinka na nas poslušalce. Šele v procesu montaže je začel ugotavljati, kaj vse so bili tisti manj zavedni, odločujoči vzgibi, ki so ga  pripeljali h Kreslinu. Z eno besedo bi rekel “glasba”, z dvema besedama pa “glasba in človek”, ali če reče drugače: “glasbeni človek”.

Vlado Kreslin.

Vlado Kreslin je dejal, da takšnega entuziazma, kot ga je začutil pri angažiranju cele ekipe in režiserja ni doživel od delovanja s svojim prvim bendom, Vokalno instrumentalnega ansambla (VIS). Da je Miran Zupanič odličen režiser, je glavni protagonist dobil potrditev, ko ni bila upoštevana nobena njegova želja po izločanju določenih scen iz filma. Takrat je uvidel, da “človek ve, kaj dela.”

Pri takem glasbeniku, kot je Vlado Kreslin, je resnično treba izpostaviti neverjetno širok nabor publik. Na njegove koncerte prihajajo najbolj različne publike, od otrok do starostnikov, od tistih, ki poslušajo rok, do tistih, ki poslušajo ljudsko glasbo. Ta široki razpon kaže na to, da njegova glasba ljudem seže do srca, ne glede na njihov siceršnji glasbeni okus. Režiser Miran Zupanič je v pogovoru dejal, da v filmu niti en komad ni izveden na playback, razen tistih pesmi, ki so zbrane iz arhivskih posnetkov, kot je glasba skupine Horizont, Martin Krpan in posnetek z Beltinško Bando. Vse ostalo je bilo posneto v živo. Njegova naloga dokumentarista je bila vzpostaviti “tukaj in zdaj”, Vlada Kreslina in njegovo publiko. Želel je opazovati, kako se na glasbo odziva telo in srce, posameznik in kolektiv.

Scenarist in režiser filma Miran Zupanič.

Imeli so 33 snemalnih dni, od tega trinajst dni s snemalno ekipo, preostalih 20 pa je režiser snemal sam. A je vse trajalo tri leta. Začeli so za prvomajske praznike 2016, zadnje snemanje je bilo letos spomladi. Z živimi posnetki s koncertov so bile v filmu tudi fotografije, tako je režiser združil ta dva načina, koncerti v živo in vračanje v preteklost prek arhivskih posnetkov in fotografij. Živ moment filma so tudi pripovedi sogovornikov. Pri izbiri sogovornikov je veliko pomagal Vlado, ki je soavtor filma. Ni portretiranec, ampak soavtor, poudari režiser Zupanič. Soustvarja prek glasbe, anekdot in ne nazadnje tudi prijateljev, ki filmu dodajajo volumen časa. Vlado je tako predlagal Blaža Ogorevca in Jureta Potokarja, ki sta v filmu tudi Kreslinova sogovornika. Ta zgodba je postavljena v panonski svet, v ritem, ki je drugačen od sodobnega, urbanega drvenja. Tam si človek vzame čas, pomembne so podrobnosti, in ravno tam lahko začutimo Vladovo povezanost s staršema. Posnetki, na katerih so vsi trije, niso bili inscenirani, tako da gledalec začutil  panonsko drugačnost. Vlado se je skozi čas zelo spreminjal, edino glasba ostaja.

Vlado Kreslin se je vrnil tudi preteklost. Tako je v pogovoru dejal, da je glasbeno kariero začel leta 1970 kot bobnar v svojem prvem bandu Apollo. Sledile so skupine Špirit group iz Murske Sobote, Horizont. Leta 1980 je zmagal na slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj. Tri leta kasneje se je priključil skupini Martin Krpan; ta je po nastopu z Bobom Dylanom leta 1991 razpadla. Kreslin se je zatem z Beltinško bando posvetil ljudski glasbi in povzročil pravi preporod etno glasbe na Slovenskem. Sčasoma se je vrnil k avtorski glasbi z zasedbo Mali bogovi. Avtor glasbe na njegovih uspešnicah je Miro Tomassini. Vlado Kreslin mnogokrat sodeluje s tujimi in mlajšimi domačimi glasbeniki. Že od leta 1992, običajno v začetku decembra, v Cankarjevem domu prireja tradicionalne koncerte z gosti, ki je polno obiskan. Leta 2005 je izšel trojni CD/DVD Koncert, ki vsebuje glasbo s šestih koncertov. Kreslin poje tudi v svojem domačem govoru, v prekmurščini in je član Društva slovenskih pisateljev.

Pogovor po filmu je potekal v stilu.

Miran Zupanič  je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, kjer poučuje filmsko režijo. Režiral je televizijske igrane filme Operacija Cartier, Radio.doc, Igra s pari, Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine ter kinematografski igrani film Barabe. Med njegovimi dokumentarci sta požela največ pozornosti filma Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine in Otroci s Petrička. Za svoje filme je prejel vrsto domačih in mednarodnih priznanj, med drugim nagrado Evropskega združenja regionalnih televizijskih postaj, zlato nagrado Metoda Badjure, dva Viktorja za najboljšo televizijsko dokumentarno oddajo, Vesno za najboljši celovečerni film ter nagrado Prešernovega sklada.

Odličen film, ki ga je vredno ogledati!

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi