O cerkvi na Goričici pred ustanovitvijo fare v Domžalah

Marijino vnebovzetje (tudi véliki šmaren ali velika maša) je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Mariji Vnebovzeti so posvečene številne cerkve na slovenskem, med njimi je njej posvečena tudi cerkev na Goričici v Domžalah. O zgodovini Domžal in cerkve na Goričici je veliko napisal nekdanji domžalski župnik Franc Bernik. 

Cerkev na Goričici je zelo stara. Že leta 1526 – pred 400 leti – je imela tri kelihe in je bila pri njej ustanovljena bratovščina sv. Katarine. Bila je torej že takrat zelo obiskovana in se je že takrat zbralo v njej več sv. maš.

Tudi bratovščina Marije Vnebovzete je bila pri njej že prav zgodej vpeljana. Za časa razširjajočega se Lutrovega krivoverstva je ta bratovščina morala prenehati. A ne za vedno. Ko je luteranska nevarnost minula, je tudi ta bratovščina na Goričici oživela v novem sijaju. Da, tako številno so se vpisovali vanjo, da je mengeški župnik Baltazar Wutz de Glainiz 15. junija 1644 pismeno prosil v Videm za podelitev sv. odpustkov za gotove dni, namreč: za popolni odpustek na dana sprejema v bratovščino, na Veliki Šmaren in za smrtno uro, za nepopolni odpustek pa ob vseh drugih Marijinih praznikih in ob vaternih sobotah, ko je bila na Goričici sv. maša za žive in mrtve ude te bratovščine.

Ko so leta 1891 podirali staro zidovje, stolp na južni strani, so našli na kamnu vklesano letnico 1532. Ta kamen je vzidan v zid nove cerkve in še viden od župnišča zunaj pri kapeli na evangeljski strani. Iz tega so nekateri sklepali, da bi bila takrat zidana cerkev ali vsaj utrjena.

Že iz zgoraj povedanega pa je jasno, da je bila cerkev že prej zidana, bržkone še pred letom 1396, ko so prvikrat pridrli divji Turčini v Kranjsko.

Saj ob tistih strašnih časih turških vpadov v našo deželo, ki so trajali nad 200 let in so se ponavljali redno vsako leto, celo po večkrat, naši predniki pač niso imeli miru, da bi bili zidali nove cerkve. Celo stare cerkve so morali takrat utrjevati in prirejati za brambo zoper sovražnika. Tudi to je malo verjetno, da bi bili celih 130 let največje nevarnosti cerkev, ki je stala tik bo promenadni cesti, pustili neutrjeno, dočim je bila homška cerkev sigurno že takrat utrjena.

In šele potem, ko je bil Turčin leta 1528 v tem kraju hudo tepen, naj bi spremenili to cerkev v tabor!

Bolj verjtno je, da je ob tistih hudih bojih leta 1528 tudi tabor na Goričici bil poškodovan in ga je bilo treba kaj popraviti ali dozidati.

Tabori so bili trdnjave takratnjih časov. V sredini tabora je bil močan stolp, obdan kroginkrog z močnim, celo 3-4 m širokim zidom, ki so ga imenovali branik. Ob zidu pa so bili manjši stolpi z luknjami, iz katerih so streljali.

Tudi Goričica je bila tak "turški tabor". Ohranil se je cel in kolikor toliko nepoškodovan prav do leta 1837.

Vir: Povzeto po knjigi Zgodovina fare Domžale, avtorja Franca Bernika (fotografije so iz knjige)

Komentarji uporabnikov
Pokaži več