Adrenalin bo popustil in prevladali bodo občutki. Kako pomagati sebi in otroku po izkušnji s poplavo?

Razmere po katastrofalnih poplavah, ki so v zadnjih dneh prizadele Slovenijo, se počasi umirjajo. Kar ostaja, je pogled na razdejanje, ki so ga za seboj pustile poplavne vode. Slika nastalih razmer se sestavlja in prizori dogajanja bodo tako ali drugače zagotovo ostali zapisani nekje v spominu vseh nas. V spominu tistih, ki so dogajanje neposredno občutili na lastni koži, kakor tudi tistih, ki so trepetali za bližnjimi in so lahko samo povsem nemočno od daleč spremljali dogajanje. Izredne razmere so tudi tokrat združile ljudi in pokazale, da znamo in zmoremo v kritičnih situacijah na takšen ali drugačen način pomagati sočloveku. Adrenalin, ki pomaga človeku premostiti najhujše trenutke, bo sčasoma popustil in sprostili se bodo občutki, ki so v času reševanja ostali skriti,

Kako si pomagati v trenutku, ko bo adrenalin popustil, kajti v določenem trenutku zagotovo bo in bodo na plano prišli številni občutku, s katerimi se bo potrebno soočit, jih počasi tudi predelat in pri tem pomagat tudi otrokom, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko in dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki svojo terapevtsko prakso opravlja v Domžalah.

Adrenalin in pa preživetveni nagon, ki preplavita človeško telo v kriznih razmerah poskrbita, da imamo neverjetno zalogo energije ter moči. V trenutku postanemo fokusirani na reševanje sebe in bližnjih. Na reševanje stvari in nudenje pomoči drugim. Izjemno močni “coctail” hormonov in občutij, ki v času, ko se stvari počasi umirijo, popusti. Nato na plano privrejo vsa občutja, ki smo jih pod vplivom adrenalina, povsem nehote in instinktivno, potisnili na stran.

Jana Lavtižar: V kriznih situacijah se pokaže, koliko imamo notranje prožnosti, vzdržljivosti, prilagodljivosti, trdnosti. Če smo bogati na tem področju, lahko tudi zelo stresne dogodke preživimo dovolj umirjeno, da smo s tem v oporo sebi in drugim. V resnici je to bogastvo za naše življenje, zdravje in počutje dolgoročno še veliko pomembnejše kot kup(ček), ki ga imamo v banki za nujne primere, ali dobro sestavljena zavarovalna polica. Tako kot ob kolektivnih stresnih dogodkih, kot so elementarne nesreče, spoznamo dragocenost solidarnosti, srčnosti in humanosti, doživimo tudi preizkušnjo notranje moči. Ali se bomo počutili kot žrtev in preklinjali naravo, globalno segrevanje, višje sile, vlado, teorije zarote (seznam je neskončen) … ali pa bomo stopili skupaj z najbližjimi ter širšo skupnostjo in se konstruktivno pogovorili, kako naprej, pa je odvisno od treh stvari: od podedovanega, od privzgojenega in od naše samovzgoje. Na prvo in drugo ne moremo vplivati, na tretje pa lahko. Kot smo že tolikokrat prebrali: Kitajci imajo isto pismenko za »krizo« in za »priložnost«.

Foto: PGD Mengeš

Razmere se počasi umirjajo in kar ostaja je pogled na razdejanje, ki so ga za seboj pustile poplave. Marsikdo bo ob pogledu na situacijo začutil izjemno nemoč, obup ter razočaranje. Pojavil se bo občutek negotovosti, lahko tudi strahu in vdanosti v usodo. Marsikdo bo začutil hvaležnost, za prejeto pomoč in izkazano solidarnost drugih. Miks in koktejl tudi nasprotujočih si občutkov, ki jih bo potrebno nekam umestiti. Jim poiskati mesto, da se bo z njihovo močjo lažje soočiti.

Jana Lavtižar: Vsi občutki v taki situaciji so razumljivi in normalni. Od posameznika je odvisno, kako jih predeluje, koliko jih je zmožen začutiti, kako izraziti in naposled umiriti.

Dr. Lidija Bašič Jančar: Adrenalin je stresni hormon, ki pomembno vpliva na pomembne funkcije v telesu, na primer srčno funkcijo, krčljivost srca, tonus krvnih žil, krvni tlak… Ko se stres umiri, se tudi adrenalin neha izločati in se tako celice ter organi počasi spravijo v normalno delovanje. Če je stresa preveč, to pripelje do izčrpanosti celic in celega telesa, čemur rečemo izgorelost in huda izčrpanost telesa in duha.

Dr. Lidija Bašič Jančar: V tej situaciji bo zagotovo prišlo do mnogoterih občutkov, odvisno seveda od tega, kakšno izgubo je človek utrpel, kaj je videl in kako je situacijo doživel. Najbolj pomembno se mi zdi, da se ljudje v tej stiski lahko združijo, si povejo, kaj so doživeli in ob tem dobijo odziv nazaj. Pomembno je zavedanje in ovrednotenje ne le hudega, temveč tudi vseh dragocenih izkušenj, ki so jih ob tem tudi doživeli: da si nekomu pomemben, da ljudem ni vseeno zate, za vso pomoč in odzive.

Foto: PGD Mengeš

Objavljene so bile tudi fotografije, kjer so gasilci na pomoč priskočili otrokom iz vrtca in jih v naročju, med vodo, ki jim je segala do pasu, varno evakuirali. Osebno nekako verjamem, da so gasilci situacijo otrokom prikazali kot nekakšno dogodivščino v želji, da jih ne bi travmatizirali ali prestrašili. Kaj lahko sedaj naredijo starši, da pomagajo otrokom predelati izkušnjo ob pogledu na razdejanje, ki ga je za seboj pustilo neurje in poplave?

Dr. Lidija Bašič Jančar: Težko si predstavljamo, kako je bilo gasilcem, otrokom in vzgojiteljicam ter seveda staršem ob tem. Verjamem, da v tistih trenutkih ne razmišljaš, vendar samo preživiš to grozo. Zelo odvisno je od otroka do otroka, kako so to doživeli in kako bodo to predelali. Morda za koga ne bo tako težko in bo to vzel bolj kot ne za dogodivščino, sploh, če bodo tudi starši v dnevih, ki prihajajo, lahko to tako predstavili. Morda pa bodo otroci, ki so že v osnovi bolj prestrašeni ali pa so kakšno podobno stvar že doživeli, odšli iz tega z mnogo več strahu in stresa. Predlagala bi tako staršem kot vzgojiteljicam, da se pogovarjajo o tem dogodku, da otroci narišejo, kako so ga doživeli, morda tudi odigrajo. Pomembno se mi zdi, da se o tem govori, ponovno podoživi na tak način, ki bo malo bolj obvladljiv: morda ga bo nek otrok opisal junaško, drugi prestrašeno, tretji bo jokal… Zelo pomembo se mi tudi zdi, da se preostanek počitnic otrokom omogoči kot tak. Da se otrokom pokaže, da četudi so se zgodile nepredvidljive stvari, ni zato sveta konec. Starši naj naredijo otrokom prijetne počitnice do konca le teh.

Jana Lavtižar: Starši dajo otrokom največ, če znajo sami regulirati svoje občutke – s tem so otrokom zgled, da so vsi občutki in čustva sprejemljivi, da pa jih zmorejo tudi sami obvladovati (s tem ne mislim zatreti in potlačiti, ampak zdravo predelati). Otrok, ki raste v takem okolju, lahko zares doživi tudi zelo vznemirljive okoliščine kot nekaj, kjer lahko pričakuje in tudi dobi fizično in čustveno pomoč in oporo.

Vsekakor bo potreben čas. Lahko pa mu pri tem pomagamo, da naredi svoje. Materialna škoda se pričakuje, da bo ogromna. Vsak bo situacijo doživljal na svoj način in marsikdo bo primoran začeti znova, saj je v poplavi izgubil dom ali je le ta potreben temeljite obnove. Kje lahko najde moč, da se znova loti izgradnje doma in se vrne v življenje, za katerega verjamem, da bo v določenem oziru drugačno od tega, ki ga je poznal? In kaj lahko naredijo bližnji, svojci in prijatelji?

Dr. Lidija Bašič Jančar: Težko je, ko ostaneš brez vsega. Ne bi rada izpadla pametna in pametovala nekomu, ki je v zares hudi stiski in preizkušnji. Lahko le sočustvujem z vsemi, ki so izgubili imetje. Če bi bila sama v taki situaciji, bi moč vsekakor črpala iz občutka, da je ljudem mar za mojo stisko in da je veliko ljudi, ki bi mi želeli pomagati. Občutek, da so ljudje pripravljeni pomagati, je neprecenljiv. V stiski nismo sami, v to moramo verjeti. Zavedajmo se, da je potrebno povedati, kaj potrebujemo, z namenom, da nam ljudje lahko pomagajo. Bližnji, svojci in prijatelji pa so lahko v veliko psihično oporo, kakor tudi v materialnih stvareh, seveda vsak po svojih zmožnostih. Zagotovo pa je, da sedaj zares vemo, da nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali pomoč.

Foto: Miro Pivar

Kako se soočiti s strahom, ki se bo zagotovo z večjo silo prebudil v ljudeh, ki so poplave doživeli na lastni koži morebiti tudi z izgubo doma, ko bodo brali vremensko napoved, kjer bo napovedan dež? Kako se spopasti s strahom, da se dogodek ne bi ponovil?

Dr. Lidija Bašič Jančar: Straj je huda stvar. Popolnoma normalno je, da bo prisoten še kar nekaj časa. Spominjam se svoje izkušnje, ko sem bila stara nekje 10 let. V času počitnic smo se otroci v bližnji reki kopali. Nepričakovano in hitro je prišla nevihta. Nemogoče je bilo, da bi ji ubežali. Skrili smo se v koruzno polje, od tam pa v prvo hišo, kjer smo trkali, da nas vzamejo v zavetje. Grozen strah, ki sem ga takrat doživela, me spremlja še danes, ko zaslišim treskanje in grmenje. Otrokom pomagamo tako, da smo z njimi, ko jih je strah in jim prigovarjamo, da bo vse v redu, da smo tukaj zato, da jih zaščitimo. Otroci morajo od staršev dobiti občutek varnosti. Odrasli pa za svoje občutke strahu poskrbimo tako, da o njih govorimo, najboljše osebi, kateri zaupamo in vemo, da nam bo ob njej boljše in varno. Če pa gre za situacijo, katero čutimo kot travmatični dogodek pa je prav, da si poiščemo strokovno pomoč. Tako zase, kot tudi za otroka, če se stanje občutenja strahu ne zmanjšuje, temveč poglablja. Na odraslih je, da to pri otroku spremljamo in prepoznamo.

Foto: canva.com

Zdravstveni dom Domžale je za psihološko pomoč vzpostavil telefonsko številko 01/724-51-41, v času od 08:00 do 22:00 ure. V kolikor bi želeli stopiti v stik z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko ali dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki svojo terapevtsko prakso opravlja v Domžalah na naslovu Ljubljanska 64, Domžale in nudi pomoč otrokom in mladostnikom v stiski, kakor tudi njihovim staršem, objavljamo njune kontakte. Jani Lavtižar lahko pišete po e-mailu na naslov: info@janalavtizar.com, dr. Lidija Bašič Jančar pa je dosegljiva po e-mailu: basic.lidija@srcdljubljana.com

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com, Miro Pivar, PGD Mengeš

 

Tagi