Na Homcu pred lipo samostojnosti tradicionalno obeležili dan državnosti

Na Homcu pred lipo samostojnosti že 26. leto zapored pred dnevom državnosti pripravijo slavnostno akademijo s katero obeležijo dan, ko smo postali samostojna država. Še pred tem dogodkov pa v kapeli sv. Križa na Homcu poteka sveta maša za domovino.

V organizaciji KS Homec-Nožice, KS Preserje, Župnije Homec, Župnijske Karitas Homec, KD Jože Gostič Homec, Skavtskega stega Homec, PGD Homec in Športnega društvo Homec je na predvečer dneva državnosti potekala slavnostna akademija na kateri so počastili Dan državnosti. Še pred tem je potekala sveta maša za domovino, ki jo je daroval homški župnik Aleksander Urek, sedanji župnik na Viru pri Domžalah. Na slavnostni akademiji, ki jo je povezovala Katja Černelič je sodeloval Oktet Mi Mengeš, je bil slavnostni govornik Matej Primožič, vodja območne izpostave JSKD Domžale. Praznovanje pa se je nato nadaljevalo z gasilsko veselico pred homškim gasilskim domom.

Slavnostni govornik Matej Primožič, je v uvodu svojega govora zavrtel časovni stroj malo nazaj, v čas osamosvojitvene vojne, ko je preživljal poletne počitnice na prehodu iz osnovne v srednjo šolo: »Prijateljem z ulice se res ni zdelo nič posebnega, da smo se v tistih dneh usedli na kolo in odpeljali v Trzin gledat tanke, ki so prihajali na naše ceste. Šele ko sem se doma s tem pohvalil, sem spoznal razsežnost svojega ogleda – še posebej pri mami je varovalke dobesedno pometalo ven. Še nekaj spominov imam na tisti čas, a glavne povezave na osamosvojitveni proces sem si privzgojil s spoznavanjem skozi leta. Pravzaprav mi je vključenost v Godbo Domžale dala tisto razmejitev med obema praznikoma in njuno vrednost, saj če vsako leto nastopaš ob obeh priložnostih, si prej ali slej razjasniš, kdaj je bil plebiscit in zgodovinskih 95 odstotkov za samostojno državo, kdaj pa se je zgodila razglasitev samostojnosti in neodvisnosti. Ne vem kako bi bilo, če ne bi imel vsakoletnih neposrednih izkušenj z obema praznikoma, morda tako kot večini državljanom, ki niti ne ločujejo obeh mejnikov, kaj šele da bi za vsakega posebej poznali značilnosti? Saj veste kako gre, samo da je dela prost dan …«

V nadaljevanju je Primožič izpostavil naš zaskrbljujoč odnos, notranji vzgib, ali če hočete naravna ljubezen, ljubečnost, ki jo imamo oziroma nimamo do Slovenije. »Ne vidim namreč nikakršne potrebe za prirejanje festivalov, kjer se na silo rojevajo samooklicane domovinske pesmi, še manj ni potrebe za slovensko različico srbskega Bore Đorđevića ali hrvaškega Thompsona, ki na svojih koncertih subtilno ali odkrito razkazujeta mišice skrajnih gibanj. Unikatnega recepta gotovo ni, a prepričan sem, da je to odvisno predvsem od državljank in državljanov. Če malo špekuliram, je morda dovolj že aktivno vključevanje v družbo, obarvano s slovenskim predznakom, morda je dovolj že širok pogled v svet kulture, športa in drugih aspektov družbenega, kjer je jasno kaj naj bo prioriteta Slovenkam in Slovencem, kaj pa na vsak način moramo spoznati, sprejeti in asimilirati, ne pa odrivati, ograjevati in si zatiskati oči. Prepričan sem, da je ravno odprtost recept za dvigovanje lastne samozavesti, samobitnosti in identitete, ki jo pravzaprav iščemo, čeprav na trenutke delamo vtis, da jo imamo, poznamo in z njo znamo ravnati«, je povedal Primožič.

Primožič je izpostavil tudi, da je ravno dan državnosti eden od temeljev naše identitete, tako kot dan samostojnosti in enotnosti. Med drugim je dodal medklic: »Je bilo potrebno dnevu samostojnosti v naziv dodajati še enotnost? Enotnosti sicer ne bi prepoznali, je ne bi imeli? Jo moramo napisati, da vemo kaj nam je storiti ob takšnem prazniku? Potemtakem preimenujmo jutrišnji praznik v dan državnosti in dviga zastave. Morda nekoliko provociram, a z namenom. Če se ne bomo vsaj ob redkih institucionaliziranih mejnikih zazrli v ogledalo bistva slovenstva, naše mlade države, naj ponovim, mlade države, potem me skrbi kdaj se sploh bomo. Kje začeti? Pri nas in naših najmlajših.«

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar; Video: Miro Pivar
Tagi