Matjaž Mastnak: Souvani in njihov park v Volčjem Potoku

Srečanje pod slamniki

Matjaž Mastnak poleg redne službe svetovalca za dendrologijo v Arboretumu Volčji Potok veliko predava, piše knjige in odmevne članke. Na srečanju pod Slamniki, ki je potekalo v sredo, 28 novembra 2018, v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, sta nam s Cveto Zalokar pričarala pridih preteklosti. Gost Matjaž Mastnak nam je predstavil družino Souvan in njihovo vlogo pri oblikovanju sedanjega Arboretuma Volčji Potok. Družina Souvan je bila v 19. stoletju eden od stebrov gospodarskega in kulturnega življenja Slovencev v Ljubljani. Souvani pa so tudi na novo uredili parkovne površine okoli graščine Volčjem Potoku in s tem bistveno zaznamovali kasneje ustanovljeni Arboretum Volčji Potok.

Sproščen pogovor je polni dvorani obiskovalcev pričaral nekdanje čase, ko se je začelo dogajanje v Volčjem Potoku. Pogovor je bil podkrepljen z slikami, ki jih je Matjaž dobil od sorodnikov Souvanov.  Družina Souvan je bila v 19. stoletju eden od stebrov gospodarskega in kulturnega življenja v Ljubljani. Bila je del maloštevilnega finančno uspešnega slovenskega meščanstva, ki si je prizadevalo za vsestransko narodno emancipacijo v takrat še prevladujoče nemškem mestu. Z delavnostjo, spretnostjo, podjetniško prodornostjo in zgledno socialno odgovornostjo so Souvani s trgovino v sto letih postali ena najbogatejših ljubljanskih družin. Njeni moški člani so bili gospodarski funkcionarji in narodni politiki ter ob tem iz roda v rod bolj vpeti v kulturno življenje. Leon Souvan se je zapisal v slovensko kulturno zgodovino kot mecen slikarjev, z lastno ustvarjalnostjo pa kot skladatelj in predvsem kot stvaritelj parka okoli graščine v Volčjem Potoku. Souvanov park je danes zgodovinsko jedro Arboretuma Volčji Potok, enega najpomembnejših kulturnih spomenikov vrtne arhitekture v Sloveniji.

Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino. Po legendi naj bi se kraja takšno ime oprijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220 v darilni listini iz Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. Ime Wolfsbach izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev.

V preteklosti so imele posestvo v lasti različne rodbine. Valvasor pravi, da je ob koncu 16. stoletja pripadal družini Bonhomo. Nato sta bila lastnika dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, kasneje rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo od vdove Fredinanda Gozanija kupil Ferdinand Souvan I. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.

Dve leti zatem, ko so 13. aprila leta 1944 graščino požgali partizani, so park pregledali pristojni strokovnjaki z Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Park in parkovni gozd so po ogledu ocenili kot važno znamenitost. Predlagali so, da se parkovno ozemlje izloči iz tedanjega agrarnoreformnega razdelilnega sklada in zaščiti z zakonito varstveno odločbo. Po smrti Leona Souvana leta 1949 je posestvo Volčji potok prevzelo podjetje Gradis, leta 1950 je bila izdana odločba za zaščito parka in parkovnega gozda, v začetku leta 1952 pa je prešlo pod upravo Agronomske in gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani. Slednja si je ves čas prizadevala, da bi se zaščiteni kompleks postopoma razvil v arboretum za potrebe učnih in znanstvenih ustanov v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem je bila postavljena osnova za ureditev in razvoj arboretuma.

Zelo pestro in izčrpno predavanje o Souvanih je spodbudilo obiskovalce, da so povprašali gosta o tem in onem, saj so nekateri še poznali Souvane, nekateri pa so bili celo vrtnarjipri njih, tako, da se je zanimiv pogovor zaključil tudi z obujanjem spominov obiskovalcev.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi