Leta 1933 je potekala najveličastnejša evharistična prireditev, kar jih je bilo kdaj v Domžalah

25. junija 1933 je v Domžalah potekal evharistični kongres, ki je bila najveličastnejša evharistična prireditev, kar jih je bilo kdaj v Domžalah, je v svoji knjigi Zgodovina fare Domžal zapisal domžalski župnik Franc Bernik. Na tej prireditvi se je zbralo preko 8.000 ljudi, samo na procesiji je korakalo preko 4.000 ljudi. Na prireditvi seveda ni manjkal tedanji mojster fotografije Peter Naglič iz Šmarce, ki je s svojim fotografskim objektivom ujel evharistično dogajanje v Domžalah.

V Zgodovini fare Domžale je domžalski župnik Franc Bernik zapisal, da se je 25. junija 1933, vršil kongres v Domžalah za župnije Dob, Homec, Ihan, Mengeš, Rova, Vodice in Domžale. V istem letu je evharistični kongres na predlog duhovščine kamniške dekanije, potekal še v Kamniku in v Spodnjem Tuhinju.

»Dan je bil krasen, kot si lepšega ni bilo mogoče želeti, dasi je bilo zvečer poprej, ko se je po Marijinem zvonjenju po vseh farah slovesno pritrkavalo, zelo oblačno«, je o vremenu, ko je potekal evharistični kongres zapisal Bernik.

Za evharistični kongres je bilo v Domžalah postavljeno osem večjih in več manjših mlajev in trije slavoloki na griču ter po dva velika mlaja ob vseh vstopih v faro. Prižnica je bila postavljen sredi grička pod zakristijo, vsa z venci bogato okrašena. Petnajst minut pred deveto uro dopoldan je bil ves griček in velik del travnika, ki ga je lastnik Vinko Müller dal razpolago, poln ljudstva. »A so prihajale vedno nove množice, kar cele procesije, največja od Rodice sem, kjer je vstopila v sprevod vodiška fara, do 1.000 oseb, ki so se z župnikom in kaplanom pripeljali na 30 vozovih in 200 kolesih, vseh v vencih in cvetju. Na čelu jim je šla domžalska godba. In tako po vseh cestah, od vseh strani. Vsaka fara je imela s seboj svoja bandera, farna in podružniška, ki so se – 14 – razpostavila na travniku, kjer je napisana tablica kazala prostor za vsako faro. Zastav Marijinih družb je bilo 11. Tik pred 9. uro je prikorakalo 300 gasilcev, vsi v uniformah, ki so tudi na travniku zavzeli prostor. Ob kapelici pa so se zvrstile narodne noše, 212, predvsem ženske, a tudi nekaj moških, častite sestre redovnice iz Mengša, Male Loke in Domžale, 33 belo oblečene deklice, pevski zbori, mengeška in domžalska godba«, je o prihodu množice vernikov zapisal Bernik.

Domžalska godba in narodne noše so krasile prireditev.

Sledila je sveta maša, ki jo je opravil dekan kamniške dekanije Matej Rihtar (Domžalska in okoliške fare so takrat spadale pod kamniško dekanijo) in pri kateri je vsa ogromna množica v mogočem ljudskem petju slavila evharistične in Marijine pesmi. Na evharističnem kongresu, ki je sledil sv. maši je dekan govoril tudi o pomenu in namenu evharističnega kongresa, ki je imel namen ljudstvu pokazati v zbeganosti tedanjih dni, edino rešilno pot, sv. Evharistijo. Zvrstili pa so se tudi številni drugi govorniki. Nato je sledila procesija z Najsvetejšim, ki je šla skozi vse Domžale nazaj h kapelici. »Vsaka fara je imela red kakršnega je imela doma na praznik sv. Rešnjega Telesa. V procesiji je korakalo nad 4.000 oseb. Vsaka fara je imela tudi svoj pevski zbor. Vse hiše so bile v zastavah, v zelenju, cvetju, svečah, pred hišami pa mlaji, veje, cvetice, vse lepše kot kadarkoli doslej. Za rediteljstvo so vzrorno poskrbeli gasilci«, je še zapisal Bernik in dodal: »Ta evharistična slavnost je bila pač najveličastnejša, kar jih je kdaj bilo v Domžalah.«