Ker je Jure Andrejka iz Rodice mož beseda, je izpolnil svojo zaobljubo in se peš podal do Pirana

Prehod iz starega v novo leto prestavlja zaključek nekega obdobja, ki je za nami in začetek novega, ki je pred nami. Zagotovo ni človeka, ki si ob tem prehodu ne bi kdaj zadal kakšno novoletno zaobljubo, predvsem v smeri, da bo kakšno stvar pri sebi izboljšal, opustil kakšno razvado ali pa si zadane kakšen cilj. Seveda je nekaj zaobljuba, drugo pa potem sama realizacija. Smo resno mislili, ko smo si zadali zaobljubo? Smo se trudili, da realiziramo zaobljubo? Smo si zastavili dosegljiv in realen cilj?

Študija Richarda Wisemana iz Univerze v Bristolu, izvedena v letu 2007, ki je vključevala 3000 ljudi, je pokazala, da 88 % tistih, ki se odločijo, novoletne zaobljube ne drži, kljub temu da je 52 % udeležencev študije prepričanih v uspeh na začetku. Moški doseže svoj cilj 22 % bolj pogosto, kadar so vpleteni v postavljanje ciljev, (sistem, kjer se določi majhne merljive cilje; kot je pol kilograma na teden, namesto da bi rekel »shujšati«) medtem ko je ženskam uspelo za 10 % več, če so svoji cilji javni in dobijo podporo svojih prijateljev.

Jure Andrejka iz Rodice izpolnil svojo novoletno zaobljubo

Med 12% tistih, ki izpolnijo svojo zaobljubo spada študent gozdarstva Jure Andrejka iz Rodice. Letos je realiziral že osem novoletnih zaobljub, zadnjo pred nekaj dnevi, ko je peš prehodil pot od Rodice do Pirana v dolžini 140 kilometrov. Večji del poti, od Ljubljanskega barja do Razdrtega je prehodil po Deblu Jakobove poti – Slovenski Camino, ki se konča v Trstu, sam pa je imel cilj v Piranu.

Prvi dan ga je pot pripeljala do Logatca.

Jure je človek, ki ne miruje, zelo rad pa je v naravi, saj ga pot velikokrat zanese v hribe, udeležuje pa se tudi raznih pohodov. Letos se je udeležil različnih pohodov, kot so Jurčičev, Krpanov, Levstikov, pohod ob žici … Na pot se odpravi z namenom, da občuduje lepote naše domovine, srečuje nove ljudi, obenem pa še nekaj naredi zase in za svojo kondicijo. Velikokrat ga boste srečali ob zeleni rekreacijski osi ob reki Kamniški Bistrici, obišče pa tudi sv. Primoža nad Kamnikom. Ker ga zanima narava in vse kar je povezano z njo, se je pred leti odloči tudi za čebelarjenje, kot mladi čebelar pa deluje v Čebelarskem društvu Domžale. Doma na Rodici sicer nima čebel, jih ima pa pri babici v Kresnicah. Poleg tega je aktiven tudi v Društvu mladih Jarše ter animator mladih v župniji Jarše.

Jure je tudi mladi čebelar.

Peš iz Rodice do Pirana

Njegovo potovanje je trajalo tri dni. Na pot je se odpravil v četrtek, 12. julija 2018, v zgodnjih jutranjih urah. Prvi dan je prehodil 46 kilometrov, njegova prva postaja in prenočitev je v bila v Logatcu. Še preden pa je prispel tja, je v živo srečal medveda, saj je tam, kjer je hodil območje medvedov. Prestrašil se sicer ni, saj je bil medved oddaljen od njega kakšnih dvesto metrov. Je bilo pa to bolj presenečenje, saj si ni predstavljal, da bo med potjo srečal medveda. Drugi dan ga je čakala najtežja pot, od Logatca do Kozine oziroma Klanca pri Kozini, kjer je prenočil. Pot, ki je bila dolga 58 kilometrov, je bila polna vzponov in spustov. Na poti je kljuboval tudi različnim vremenskim razmeram, od vročine do nalivov. Ker je hodil po gozdnih poteh, je bilo zaradi dežja na poti tudi veliko blata in luž. Pove,da ga je dež namočil tudi do kože, sonce pa nato posušilo. Na poti je videl marsikaj, kar drugače ne bi, če se ne bi odpravil na pot in to je največji čar vsega. Med drugim ga je zelo presenetil Predjamski grad, saj je bil tam prvič.

Na poti si je ogledal Predjamski grad.

Sledil je še tretji del poti, od Kozine do Pirana, ki ga je peljala po stari cesti. Po pripovedovanju je bil spust iz Črnega Kala, zelo so ga že namreč bolele noge, da ne omenjamo žuljev in podobno. Je pa po njegovih besedah bolečine poplačal lep jutranji razgled, ki ga je imel na vrhu Črnega kala: »Bil je res lep razgled. Videl sem tržaški zaliv in slovensko primorje.« V Koper je prispel v največji vročini, tam pa si je vzel pavzo, se okrepčal in okopal v morju. Na proti Piranu se je ustavil še v kampu Belvedere, kjer je pozdravil svojo teto in se malo odpočil. V večernih urah pa je sledil še zadnji del poti do Pirana, kjer sta ga na Tartinijevem trgu čakala dva prijatelja iz animatorske skupine. Odpeljala sta ga v Strunjan, kjer so bili na letovanju preostali animatorji iz Jarš. Seveda je sledil sprejem in čestitke za prehojeno pot, dosežen cilj in realizacijo zaobljube.

Na cilju v Piranu je planil v jok in ostal brez besed. Zaobljuba je bila izpolnjena.

Mož beseda

O svoji dogodivščini oziroma zaobljubi, ki jo je izpolnil pravi, da mu ni žal, da je šel na to pot. »Zelo sem si želel, da bi spoznal novo okolje, naravo, zanimivosti, ljudi … Ker ljubim svojo Slovenijo, sem šel na pot s srcem. Kljub temu, da mi je bilo na poti večkrat težko, sem vztrajal in na koncu prišel do cilja. Videl sem, da ima Slovenija res vse in da ji nič ne manjka,« pove Jure. Lepe izkušnje na poti je imel tudi z ljudmi in domačini, ki jih je srečeval: »Domačini so bili zelo prijazni. Vabili so me na klepet, mi ponudili vodo, sok in tudi kakšno domačo žganico.« Pravi, da so ga ob prihodu na cilj zalile solze in da je ostal brez besed. Saj mu je uspelo.

Jure je zaobljubo izpolnil. Pravi, da je treba biti vztrajen, brez tega ni namreč nič. Sam vse dela s srcem, obenem pa je mož besedah, saj je letos to že njegova osma zaobljuba, ki si jih je zadal in jih tudi izpolnil. »Življenje je kratko, zato ga je treba uživat, tudi v najmanjših stvareh. Imej rad ljudi, ki so dobri do tebe, pozabi na tiste, ki so negativni. Pojdi naprej in uresniči svoje sanje!«, za konec še pove Jure, ki si bo v prihodnosti zagotovo zadal še kakšno zaobljubo in jo seveda izpolnil, saj je mož beseda.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: arhiv Jureta Andrejke

 

Komentarji uporabnikov
Tagi