AktualnoSeniorji

Jana Debevec, prva vaditeljica skupine 88 lip iz Društva Šola zdravja

Šestega decembra 2008 se je Zdenka Katkič dobila s prvimi članicami in člani telovadne skupine, ki je postala jedro za kasnejši nastanek Društva Šola zdravja. Pred kratkim je Jana Debevec praznovala svoj 70. rojstni dan in to je bila priložnost, da sva obudili spomin na začetke vadbe ob Kamniški Bistrici pred devetimi leti.

»K vadbi me je povabila moja prijateljica Ivi Grmek, ki je bila ena izmed prvih članic skupine. Dobivali naj bi se vsako jutro ob 7.30 pri tabli 88 lip (zdaj Drevored ob Bistrici op.a.). Ker že od nekdaj rada telovadim, me je zlahka prepričala. Navsezadnje je bila vadba zastonj in če mi ne bi bilo všeč, ne bi bilo nobene škode, če bi se premislila. Mislim, da sem prišla na njihovo drugo srečanje. Bilo nas je okoli deset navdušencev, danes pa v skupini redno vadi štirideset oseb. Člane sem večinoma poznala, nekaj jih je bilo tudi iz društva Lipa s katerimi sem se družila že prej, zato mi prihod v skupino ni vzbujal nobenega nelagodja. Čeprav sploh nisem jutranji tip in sem komaj čakala odhod v pokoj, da bi se končno zjutraj naspala, me je jutranja vadba tako pritegnila, da si začetka dneva brez nje težko predstavljam. Ni lepšega kot zjutraj opazovati naravo, ki se prebuja, poslušati šumenje reke in oglašanje rac, ko tekmujejo katera bo hitreje preletela mostiček. Vadbo je na začetku vodila Zdenka Katkič. Takrat še nismo imeli knjige po kateri bi izvajali vaje, a jih je Zdenka sestavljala po navodilih Nikolaja Grishina. Danes so vaje znane pod imenom 1000 gibov. Najbolj pomembno je bilo to, da smo telovadili vsako jutro, v naravnem okolju in da smo se po vadbi tudi družili. Tako je še danes. Res pa je, da smo se na začetku ogrevali s tekom, po vajah pa smo se masirali in trepljali za sprostitev. Žal, danes tega ne počnemo več. Zdenka (Katkič op.a.) je kmalu izrazila željo, da bi jo nekdo nadomestil pri vodenju vaj. Sprva sploh nisem pomislila, da bi to lahko počela, a me je vsako jutro na poti domov pregovarjala in me na koncu tudi pregovorila. Tako sem postala med prvimi vaditeljicami skupine 88 lip, a nisem pa mogla vedeti, da bom to počela naslednjih devet let. Sedem let sem vaje vodila vsak dan, nato pa smo se dogovorili, da mi na pomoč priskočita še Jelka in Ema. Zdaj vsaka vodi vadbo en teden, kar pomeni, da pridemo na vrsto za vodenje na 14 dni. To mi veliko pomeni, saj imam veliko drugih aktivnosti, ki jih zdaj lažje organiziram.«

Jana je 6. 11. 2017 praznovala svoj 70. rojstni dan, torej z vadbo je začela pri šestdesetih. Vsi občudujemo njen mladosten videz in odlično kondicijo, zato me je zanimalo s čem se še ukvarja?
»Miganje, miganje, miganje na vse načine: rada kolesarim, smučam in hodim v hribe. Prav z društvom Lipa sem začela pred sedemnajstimi leti hoditi v gore, prišla sem že do štiri tisočake, na kar sem zelo ponosna. Še posebej zato, ker so mi že pred 25 leti ugotovili osteoporozo, torej še v času službe, pred pokojem. Zato, ob rednem jemanju tablet, pazim, da se veliko gibljem.«

Ali imaš tremo, ko moraš voditi skupino?
»Na začetku sem jo gotovo imela, saj je bilo vse še v povojih. A vaja dela mojstra! Človek ni vedno dobre volje, ko ima skrbi, mu misli rade kam odtavajo. Vsako jutro vedno v mislih grem čez vse vaje, kot neke vrste poštevanke, da potem, ko jih vodim imam pravi ritem. Če se kdaj zgodi, da kakšno vaju preskočim, me drugi takoj opozorijo na to. V tem ne vidim nič slabega, saj smo kot družina in si pomagamo, ko je to potrebno. Menim pa, da je pomembno, da vaje izvajamo počasi in dosledno, le tako bo vaja dosegla pravi učinek. Nikogar ne opozarjam, če vajo dela malo po svoje, a se trudim, da dajem dober zgled.«

Kaj imaš še posebej rada?
»Živali! Mačke, psi, konji in tudi vse druge živali so mi zelo blizu. Mislim, da one to tudi čutijo in mi vračajo z isto pozornostjo. Vedno pa sem v stiku z neznano živaljo previdna in opazujem, kako se odziva na moje gibe. Konj, recimo, je zelo plašna žival in ne mara, da se mu pristopi od zadaj. Takrat postane nemiren in lahko tudi brcne. Za živali moraš imeti posluh, bi rekla, ji ne smeš pristopiti kot nekdo, ki je nad njo. Imela sem kraškega ovčarja s katerim sem preživela veliko časa in se od njega tudi marsikaj naučila.«

Janina mama je v devetindevetdesetem letu in vsak dan gresta na sprehod ob Kamniški Bistrici, da si krepi mišice, kolikor lahko. Jano sem vprašala, kaj meni, kako je pri nas poskrbljeno za starostnike, zdaj, ko se toliko govori o spremembah na področju njihove oskrbe?
»Poslušala sem pogovor na to temo in nekdo je prav opazil, da pri nas zelo skrbimo za otroke, mladostnike, mlade starše. Vse je to lepo in prav, vendar družba ne namenja dovolj sredstev za oskrbo starejših, katerih število hitro narašča. Nekoč so za stare skrbele družine, danes pa družin praktično ni več. Celodnevne službe staršev, posledično temu celodnevne šolske in obšolske obveznosti otrok so v družine prinesle odtujenost. Namesto empatije in čustev povsod vlada egoizem in finančni interes. Generacija, ki je zdaj stara, je s svojim delom prek socialnih prispevkov prispevala za ustvarjanje javnega dobra, zdaj pa, ko ni več delovno aktivna, je vsem v breme. Starejši, ki naj bi po načrtih socialnih služb ostali čim dlje doma, so že zdaj preveč sami in zato depresivni. Morali bi poskrbeti za to, da bi bili domovi dostopni vsem in da bi ti bili primerno organizirani. Družba ne sme vso odgovornost za skrb starejših prevaliti na pleča družin.« 

Avtor: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina, Franc Habe
Komentarji uporabnikov
Pokaži več