Kaj pa če je demokracija težava naše družbe? #Ajdapiše

Sedim v eni tistih redkih še malce tradicionalnih ljubljanskih kavarn, pred Maxi marketom. Pijem kapučino, berem knjigo, vrabček čaka na stolu, če bo padla kakšna drobtinica, pred menoj pa se bohoti državni zbor. Kavarna je polna – za eno mizo sedijo ljubljanske dame v zlatih letih, za drugo poslanci v oblekah, nekaj parov upokojencev, dva mlada zaljubljenca … Nato pa slišim tujo govorico – srbščino, morda hrvaščino. Gospod stopa po stopnicah in se nato skrije za grmičevje, ki se nahaja med kavarno ter pločnikom. Tam odloži vrečke, karton, ki ga prenaša – je namreč brezdomec. Vsaj tako deluje. Usede se na karton in govori sam s seboj, usmerjen v grmičevje. Niti ni da govori sam s seboj, temveč pripoveduje nekomu. Nekomu, ki ga jaz ne vidim (pa ni, da ne vidim na tisti del – samo pač ni ničesar, kar bi jaz videla). Pogledam naokoli sebe – vsi so zatopljeni v pogovore, kavo, telefon, pisanje na računalnik. Predvsem pa zatopljeni vase. In nihče ga ne opazi. Tam sedi 10 – 15 minut. Ves čas govori … Vmes vstane in se sprehodi proti kavarni. Opazi me, da ga opazujem in me vpraša, če imam kovanček ali dva, za kokto. Dam mu dva evra in pravi: »Enega imam sam, bo dovolj za malo pivo.« Se obrne in vrne k grmičevju, kjer nadaljuje pogovor. Nato pobere vrečke in karton ter odide. Še naprej govori … in še naprej nihče ne opazi.

To je naš svet, naša družba.

Če bi se gospod zgrudil in umrl, bi se vsi spraševali, kaj se je zgodilo. Če bi našli truplo, bi se vsi zgražali (kot je bilo pred dnevi v Ljubljani). Spraševali bi se, kje so odgovorne institucije, zakaj se to dogaja. Govorili, zgražali, pa hitro pozabili.

Človeško je, da pozabimo – ker sicer, kako bi preživeli? Že tako imamo prenapolnjen um z vsemi (ne)potrebnimi informacijami in ne čudi, da naraščajo izgorelost, depresija, odtujenost.

Pa vendar: kakšna družba v resnici smo? Ali znamo realno pogledati in si priznati, kaj smo in kaj naivno verjamemo, da smo? Da smo individualisti, ki raje plačujemo (davke), samo zato da preložimo odgovornost na sistem, ki naj bi se s tem ukvarjal. Društva in prostovoljno delo nista redkost v Sloveniji, vendar je oboje med pomembnimi vrednotami bolj pri starejših kot mlajših. Kakšni bomo torej še postali? Vse več je namreč tega odmikanja iz družbe v nek virtualni krog. Stran od problemov družbe, stran od drugih ljudi. Zato, ker je seveda lažje. In človek vedno išče lažji način preživetja, kar je zopet logično: kako bi sicer preživeli v tem težkem svetu?

Sociologija (družbe) in politologija imata veliko odgovorov na vprašanja glede naših odnosov do soljudi in brezdomcev. Nelagodno nam je pogledati brezdomca v oči – istega človeka, v istem dnevu, za katerega pa ne bi glede na okoliščine posumili, da je brezdomen, pa bi z lahkoto pogledali v oči in pozdravili. V nas so notranjih strahovi, da ne bi postali podobni: izolirani od družbe. Ker čeprav smo samostojni in tako močno poudarjamo avtentičnost, pa imamo vsi v nas prvinski strah po tem, da nas družba ne izloči. Prvinski zato, ker se dobro zavedamo, da brez družbe sami ne bomo preživeli. To je le del teorije (različnih teorij), mnoge nudijo razumljive odgovore, zakaj smo takšni kot smo. Pa vendar: sprejeti, da smo, kar pač smo? Morda lahko, morda moramo. Toda če to sprejmemo, se moramo vprašati tudi o posledicah tega na našo skupno družbo.

V knjigi Izbrani humanistični spisi Leona Battiste Albertija, ki jo je spisal v začetku renesanse (15. stoletje), v spremni besedi Jernej Šček zapiše: »Kot dobršen del renesančnikov seveda ni bil republikanec (op.av.: Alberti) – demokracija je vladavina večine, torej najslabših, predanih strastem in slepemu posnemanju namesto samostojnemu iskanju resničnega in dobrega – , temveč po starogrškem pojmovanju aristokrat, prepričan, da mora politik(a) odsevati modrost in vrline, državo pa voditi po dejanjih zaslužni.« Za vse, ki ne poznate – Alberti je bil kot Leonardo da Vinci in to še preden je ta začel ustvarjati. Bil je uspešen arhitekt, slikar, filozof, tudi duhovnik, literat … na splošno izjemno razgledan človek, ki je veliko vedel o vsem (in to v dobi pred internetom). Zato mi je dal misliti. Ideja o demokraciji je nastala v antičnem času in tisti, ki so jo »izumljali«, dejansko niso imeli dobrega mnenja o njej. Seveda, lahko rečemo, da je bila to elita, ki ni želela dati moči večini. Delno je to res. Vendar pa verjamem, da je čas, da začnemo razmišljati o našem političnem sistemu. Morda pa demokracija ni vrhunec naše civilizacije, kar nam govorijo in nas učijo. Nam to vednost, da je to najboljši sistem, dajejo ljudje, ki želijo ohraniti status quo?

Nimam še odgovora. Razmišljam. Kajti zavedam pa se dejstva, da so bila zadnje desetletja prejšnjega stoletja boljša kot je danes. In ne govorim o sistemu bivše Jugoslavije, saj odhod nazaj nikoli ni rešitev in ne smemo pozabiti, da imamo velikokrat za nazaj preveč nostalgičen in romantičen pogled. Govorim o dejstvu, da imajo mladi vse manj upanja, da nas čaka boljša prihodnost. Vse manj je upanja, da bosta družba in svet boljši.

In zato bi bil skrajni čas, da kot družba zopet damo mikrofon filozofom, humanistom, družboslovcem, politologom. Ljudem, ki ne iščejo populističnih in kratkoročnih rešitev, tako kot politiki današnjih dni. Temveč, da se zopet začnemo pogovarjati daljno ročno in veliko bolj obsežno, širokogledno. Kajti če ne, mislim, da se ne smemo čuditi, ko bo po naslednjih volitvah vse zopet enako. In ne le v Sloveniji, temveč v celotnem »razvitem« zahodnem demokratičnem svetu.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.