Izdelava in razstava cvetnonedeljskih butaric

V nedeljo, 17. marca 2013 so v Budnarjevi domačiji pripravili prvi festival cvetnonedeljskih butaric. V osrednjem prostoru, "hiši" smo si lahko ogledali izdelovanje butaric s strani domačinov, Palovčanov; Bernarde Kvas, Fani Sovinjšek in Avgusta Smešnjavec, letos prvič pa tudi družine Birk iz Sadinjske vasi pri Sostrem, Ivanke Romšak iz Šmarce pri Kamniku ter izdelovalke iz Sodražice iz sekcije Šedražank.

Cvetna nedelja, imenovana tudi kot oljčna nedelja, je krščanski praznik v spomin Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Tradicija izdelovanja butaric oziroma v šope povezano zelenje se je ohranilo vse do danes. Slovenija je pri tem nekaj izjemnega, saj zaradi kulturne in geografske pestrosti na tako majhnem prostoru najdemo različne, tako po izgledu in sestavi, kot tudi po imenu, cvetnonedeljske butarice.

V Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu šopov in snopov spomladanskega zelenja. Evangelijski dogodek podoživljajo tako, da pripravijo oljčne veje in drugo zelenje. Na nekaterih vaseh zelenje za blagoslov še danes pripravljajo doma. Način kako ga sestaviti se prenaša iz roda v rod in tradicija je ponekod tako močno zakoreninjena, da je celo določeno iz katerega grma smejo vzeti kakšno vejo.

Zaradi kulturne in geografske pestrosti ter zgodovine se naša imenitnost, butara, izpričuje tudi v neverjetni raznolikosti in bogastvu ter imenih zanje glede na regijo oziroma kraj, vas. Če ob tem pomislimo še na relativno majhen slovenski prostor in na dejstvo, da ponekod že leta izdelujejo največje butare na svetu, smo v Evropi resnično nekaj posebnega.

Prvotno cvetni snop ni bil le sveženj šibja in pomladanskega cvetja ampak so včasih na »butarce« obesili tudi razno pecivo. To potrjujejo tudi nazivi, ki so se ohranili do današnjih dni: presnec (Mežiška dolina, Podjuna), žegen, pegelj, beganca, drenek cvetni prajtel. Povsod med Slovenci je cvetni snop ali butara sestavljena zlasti iz različnega rastlinja (bršljan, resa, pušpan, mačice, srobot, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice…), marsikje pa obešajo nanje še jabolka, pomaranče, mandarine in pisane trakove. Pri ljubljanskih butarah so osnovno gradivo pobarvani oblanci, v gorenjsko beganco povijejo mladike kolikor mogoče različnih dreves, da je blagoslovljeno vse sadno drevje.

Oljčne vejice in preprosti šopki ali majhne butare meščanov se težko primerjajo z butarami na kmetih. Te so bile vedno zajetne, visoke in težke, da so jih morali včasih v cerkev prinesti z naramnicami na hrbtu, ali pa so bile tako dolge, da jih je moralo nositi več fantov, ki so jih komaj spravili skozi cerkvena vrata. Kmetje so potrebovali velike butare zato, ker so jih po blagoslovu doma razdrli in »žegnan les« razdelili na nešteto krajev, kjer naj bi jim varoval imetje in pridelek. Butare pa niso bile velike zgolj zato, ker so njihov »žegen« uporabili za omenjene zadeve, ampak tudi zato, da so se z njimi postavljali ali celo tekmovali. Postavljali so se pred sosedi, fantje med sabo in pred dekleti, ena vas je tekmovala z drugo vasjo.

V spodnjem prostoru Budnarjeve domačije so na ogled butaric iz različnih krajev Slovenije in sicer iz Ljubnega ob Savinji (ljubenske potice), Velikih Lašč, Veržeja (presmec), Sodražice, Rateč pri Planici (prajtlc), Sadinjske vasi iz Sostrega ter Šmarce pri Kamniku in Spodnjih in Zgornjih Palovč. Obiskovalce smo postregli s tradicionalno postno jedjo, alelujo in prestami.

Razstava bo odprta do velike noči, naslednjo nedeljo pa vabljeni na barvanje jajc in pripravo dobrot za k žegnju, ki se bo začela ob 14. uri.

Avtor: Miro Pivar (Vir: Arhiv butaric na Slovenskem); Foto in video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov