Hvalnica in prošnja dr. Francetu Prešernu

Danes obeležujemo slovenski kulturni dan ali Prešernov dan, ki je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik – dela prost dan. Kulturni dan praznujemo na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Naš Bralec Anton Dimc iz Vira pri Domžalah nam je posredoval Hvalnico poetu, ki jo spesnil v čast našemu velikanu.

Ob slovenskem kulturnem prazniku je Anton Dimc zapisal: »Dan delovni ta teden bo pa krajši, proste dneve vsak ima najrajši, zato pa je poskrbel naš poet, Hvalnico hitim mu pet.« Za konec pa je še dodal: »Ne, ni kultura šla še v pozabo, ampak vse manj ljudi jo uporablja za vsakdanjo rabo. Če bi vsak uporabljal besede tiste prave, bi pri nas že zdavnaj prišlo do sprave!«

Misli gospoda Antona so na mestu, prav tako tudi njegova pesnitev, ki si jo lahko preberete v nadaljevanju. Čestitke ob današnjem kulturnem dnevu in naj ne bo samo dela prost dan. Naj bo nekaj več!

Hvalnica in prošnja dr. Francetu Prešernu

Ko srce nima več moči,
da po žilah poganjalo bi kri …
In, ko roka ne zmore več pisati besed,
da nastal spet novi bi sonet,
nepopisan list na mizi obleži,
na njem zaznati več besednih ni sledi.

Poezija Tvoja pa ni umrla,
zmerom bolj se nam v zavest je vdrla
Iz njih nam veje pogum in opomin,
da se moramo zavedat svojih korenin…

Korenin pa noben pravice nima nam zatreti,
zato naš rod mora sam skrbeti.
A Tebi, Tebi naj le reče Hvala,
za vse, kar je Tvoja misel Slovencem dala!

Toliko lepih verzov si nam dal,
z besedo domačo si jih koval.
Jezik iz domače hiše
si ponesel v svet in še više.
Se beseda mamina ni izgubila,
v delih tvojih ne bo minljiva –
dota vsem Slovencem neprecenljiva.

Mnogo poetov slovenska mati je rodila,
ki jim mar bila ljubezen je in domovina.
In jezik domač nikoli ni bil spotika,
v rimah spravljena njih največja je odlika.

Le največji mojstri zmorejo pisat tako poezijo,
mogoče prav zato, ker v srcu preveč trpijo.
Ko iščejo si v megli dneva ljub obraz,
da pozabili bi kako preklemano je mraz,
da ni topline teh noči,
ostajaš sam – ker one ni.

Saj razumem te France,
od kod tak lepe pesmice.
Kdor ljubezen v srcu nosi,
ta Boga za pomoč ne prosi.
Le zarosi se kdaj oko,
ko zaboli srce te premočno.

A vendar zdaj, ko tvoja duša je nad nami,
mogoče čisto blizu Božji rami.
Še ti prosi zdaj Boga,
da bo milostljiv do našga naroda.
In naj nalaga nam več pokore,
marsikdo od nas tega več ne zmore.

In greh ter neumnost vladarjev naj ne bo vodilo,
da Slovencev ne bi pogubilo.
Saj dežela je prelepa,
takih krajev in ljudi na Zemlji ne najdeš zlepa.

Veš, še zmeraj beseda naša se zanemarja,
beseda tuja jo pokvarja.
Se sliši vedno več okoli nas,
yes, okej in tako naprej.
Je že prav, da narod se izobražuje,
in drug jezik obvladuje,
ko gre iz državen tja na tuje.
A doma, doma naj govori se pa tako,
na katerem koncu dežele naše se rodil je kdo!
Saj vem, da tega nikomur ne morem vsiljevati,
naj se le zaveda, čigava je njegova mati!

In ko sto vprašanj se ti odpre,
kaj dogaja se zdaj z deželo našo.
Sta kultura in pa Bog šla v pozabo,
da jezika domačga več govort ne znajo?

Bolj beseda naša je čislana je tam čez mejo,
tam dober vejo, kaj se grejo.
Tam Slovenci hočejo ostati,
besedo materino ohranjevati.
Le mačehovska za njih je domovina,
jo bolj malo tam čez mejo briga.

Dela Tvoja pa ne bodo šla v pozabo,
dokler migal bom in bom še za rabo.
Se bom trudil, kar se da,
da pesem Tvoja ne bo pozabljena.
Čeprav poet z besedo tisto pravo,
bolj v napotje je, kot za spravo.
Pa še takrat gor plača,
kadar reže kulturna se pogača.

Včasih zmolim en Očenaš al dva,
in v molitvi prosim Boga,
da Slovencem naj modrosti zadosti da!
In ohrani nam ljudi in deželo lepo,
da ne gre k hudiču vse prekleto.

Ko konec se vsakemu zgodi,
telo v zemlji mu trohni.
In ko duša pojde v pekel al nebesa,
gledat druge duše brez telesa.
Naj uresničijo preroške tvoje se besede,
da za vedno združile bi sosede!

Dimc Anton
Vir pri Domžalah, februar 2017

Komentarji uporabnikov
Tagi