Grad Krumperk in Gorjuša

Grad Krumperk v neposredni bližini Domžal je avtocestna povezava približala obiskovalcem. Nanj opozarjajo tudi obcestne table. Okolica gradu Krumperk izletnikom ponuja veliko zanimivosti. Tu so urejene jahalne poti, obiščete lahko konjeniške prireditve, konjerejski center Krumperk s tečaji jahanja ali pa se odločite za rekreacijsko jahanje. Za turiste je zanimiva bližnja Železna jama, v Jamarskem domu na Gorjuši pa so člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič iz Domžal uredili zbirko kamnin in fosilov, zbirko paleontoloških najdb ter zbirke naravoslovca in jamarja Simona Robiča.

Grad Krumperk

Prvi znani lastnik krumperškega gradu je bil Hercules Kreutberger. Po njem je grad dobil ime Krumperk. Stoji na prijaznem hribčku na južni strani Doba. Sezidali so ga gospodje Koprivniški, ki so zapustili prvotni grad na Konfinu. Valvasor poroča, da se je prvotno imenoval Turen pod Krumperkom.

Na Krumperku je bila med drugim rojena Ana Marija, mati Janeza Vajkarda Valvasorja. Na tem gradu je živel tudi vitez Adam Ravbar, narodni junak, poveljnik kranjskih plemiških konjenikov in zmagoviti udeleženec bitke proti Turkom pri Sisku 22. junija 1593. Okoli leta 1580 je prvotni dvor prezidal v današnjo dvonadstropno, skoraj povsem simetrično grajeno grajsko stavbo. Ta ima štirikotno tlorisno zasnovo s kvadratnimi vogelnimi stolpi, ki ne presegajo višine traktov in skupaj z bogatim konzolnim podstrešnim vencem, strelnimi linami in linami za polivanje s smolo graščini dajejo trdnjavski videz. Vhodni portal z grbom baronov Ravbarjev vodi v reprezentančno kvadratno notranje dvorišče, ki z arkadami v dveh etažah daje videz fevdalne rezidence.

Od leta 1631 do 1803 je bil grad v lasti baronov Raspov. Ti so leta 1712 nasproti grajskega vhoda zgradili baročno kapelo Device Marije, ki je bila pred leti obnovljena. Na grajskem dvorišču so pod tlakom skriti temelji, debeli do en meter, morda ostanek prvotnega dvora ali pa vhodnega stolpa.

Občina Krtina se je konec dvajsetih let 20. stoletja zavzemala za to, da bi ga kupilo sresko glavarstvo in v njem uredilo okrajno ubožnico. Toda kupila ga je Stanka Pogačnik, posestnica iz Ruš pri Mariboru.

Med vojno je bila v gradu nastanjena nemška posadka, po vojni pa je bilo tu nekaj časa vojaško okrevališče za pljučne bolnike. Še konec petdesetih let so v gradu Krumperk stanovale delavke Tosame, kasneje pa so v stavbi uredili zbirko NOB in muzejsko slamnikarsko zbirko.

Ob gradu Krumperk se nahaja Konjerejski center (Foto: Primož Hieng).

Grad Krumperk je danes še vedno zaprt, dedičem zadnjih lastnikov pa so ga po zakonu o denacionalizaciji vrnili v naravi. Zdajšnji lastnik ima resne načrte z njegovo obnovo. Nekaj poskusov obnavljanja je v ne tako daljni preteklosti že bilo – delo so opravili kar z navadnimi opekami – toda to je bilo premalo. Krumperk ima s svojo čudovito okolico in konjerejskim centrom vse pogoje za izreden turistični razvoj.

Konjerejski center je del oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete ljubljanske univerze. Zemljišča in objekte so pred več kot 30 leti odkupili od takratne Agroemone. Takoj po nakupu je Biotehniška fakulteta objekte začela obnavljati in dograjevati. V letu 2009 so center reorganizirali, saj je zanimanja za izobraževanje na področju konjeništva vse več.

Gorjuša

Ime Gorjuša je verjetno nastalo iz osnove gora – gorjuša. Po ljudskem izročilu se je Gorjuša razvila blizu krumperškega gradu, ker so tu prvotno prebivali krumperški delavci. To potrjujejo tudi urbarji tamkajšnjih podložnikov. Leta 1640 je bilo na Gorjuši poleg le dveh celih in dveh polovičnih kmetij še osem kajž.

Gorjuša stoji na kraškem svetu in tu ni nobenega studenca; uporabljali so vodo iz kapnic. Tu najdemo več podzemnih jam: Železno jamo, Miševo jamo in Babjo jamo.

Od leta 1963 je za javnost in oglede odprta Železna jama (Foto: Miro Pivar).

V Babji jami na Gorjuši je arheološko najdišče, saj so tu leta 1967 odkrili bivališče ledenodobnega lovca. Za to tako redko odkritje se moramo zahvaliti arheologu dr. Francetu Osoletu. Ko so mu ob neki raziskovalni akciji v Miševi jami mimogrede pokazali vhod v Babjo jamo, je dejal, da bi se utegnil tu zadrževati ledenodobni lovec. To je Ljubljani najbližje najdišče človeka iz pradavnine.

V jami so arheologi in jamarji pri izkopavanjih v letih 1967, 1972 in 1987 našli prave sledove ledenodobnega lovca, kosti pragoveda, zobovje volka, bobra, alpskega svizca in nekaterih drugih živali. Našli so tudi več kurišč, ostanke oglja in okrog dvesto rezil – ostankov iz trdega kremena. Vse debelejše kosti so bile razbite po dolgem, kar že potrjuje prisotnost ledenodobnega lovca v jami. Razbil jih je zato, da se je hranil z mozgom.

Na Gorjuši je znan Jamarski dom, od leta 1963 pa je za javnost in oglede odprta Železna jama.

Razstavo v Jamarskem domu na Gorjuši in Železno jamo, si lahko vodeno ogledate vsako nedeljo ob 14. in 15. uri.

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng, Miro Pivar
Komentarji uporabnikov