Gorniški večer z Janezom Bizjakom: Govorica prvobitnih gora

Gorniški večeri skušajo svojo podobo in značaj ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. Sogovornika odkrivata svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Tokratni gost Gorniškega večera v domžalski knjižnici je bil Janez Bizjak, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj, nagrajenec Prešernovega sklada za arhitekturo in prejemnik odlikovanja častni znak svobode Republike Slovenije. 

V Knjižnici Domžale so v torek, 6. novembra 2018, gostili že 73. gorniški večer. Po treh letih pokroviteljstva Lumarja je z novo sezono pokroviteljstvo Gorniških večerov prevzelo podjetje SAM. Tokratni gost, s katerim se je pogovarjal Borut Peršolja, je bil Janez Bizjak iz Bleda, sicer pa rodu iz Trbovelj. Janez Bizjak je arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Je poročen, oče štirih odraslih otrok, član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Leta 1978 je bil vodja odprave na Grenlandijo, med letoma 1992 in 2005 pa direktor Triglavskega narodnega parka. Napisal je več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini.

Gost Gorniškega večera Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Kot smo izvedeli v pogovoru, je po maturi nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal, da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. Zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je v tem, kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov. Če je s prijatelji v mladih letih »divjal« po hribih, od vzpona do vzpona, se sedaj vse bolj spogleduje za ostalinami rudarjenja v gorah, ki so ga opravljali rudari pred stoletji in tisočletji. V naših hribih je ogromno ostalin izkopavanj železove rude, dnevni kopi kot tudi ozki rudniški rovi, po katerih so takratni rudarji skoraj leže ali pa močno sključeni kopali rudo in jo vlekli na svetlo, od tam pa v dolino.

Gost Gorniškega večera, ki ga je vodil Boru Peršolja, je bil Janez Bizjak.

Pogovor je nanesel tudi na problematiko tako množičnega turizma, kot ga že nekaj desetletij »uživamo« v Slovenskih gorah. Največji problem je voda, saj so koče skoraj vse brez čistilnih naprav, tiste koče, katere pa imajo čistilne naprave, pa le-te ne delujejo. Tako se odplake iztekajo v podzemne vode in gorska jezera, od tam pa seveda pridejo čez čas na površje nekje v dolini. In čista alpska voda je še vedno čista kot pravijo. Zadnja leta je namreč prišel v gore tudi trend tuširanja »planincev«. In vsa ta žajfnica, ki jo spuščajo v porozni apnenec, vse kot prej pride na plan v dolinah.

Beseda je nanesla tudi na Divje babe, Berkmandeljce, Janezovih izkušnjah z vodenjem po avstrijskih gorah, kjer se je v teh letih nakopičilo mnogo dokazov, kako ledeniki izginjajo ter odpirajo svoje skrivnosti ter na arheološka izkopavanja na izginjajočih ledenikih, kjer se kopičijo dokazi, da so pred tem, ko so ledeniki pokrili pred več stoletij tiste kraje, tam dokazano živeli ljudje. Še veliko zanimivega smo izvedeli od gosta Janeza Bizjaka, tudi o svojem vodenju Triglavskega narodnega parka, ko so z težavo začeli spreminjati miselnost ljudi in tudi društev, ki so delovala na tem področju.

Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist.

Janez Bizjak, rojen leta 1943 je član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo 1978 leta. Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010– 2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in še danes raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Sledi je veliko, zato tudi izkopavajo čedalje več ostalin prebivalcev, ki so živeli v kratkih poletnih mesecih v sredogorju in tudi višje pod stenami na planinah, kjer so rudarili. Je avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Je avtor knjig Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Je avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Dobil je tudi nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi