Butare so tudi prajkli in kravji žegni

Vstopili smo v teden pred cvetno nedeljo, ko se že začenjajo priprave na veliko noč, enega največjih krščanskih praznikov. Po vsej Sloveniji hitijo z izdelavo najbolj značilnih oblik zelenja, ki ga za cvetno nedeljo nesejo v cerkev k blagoslovu.

Tovrstna dediščina je na naših tleh izjemna, kar je pokazal tudi drugi festival cvetnonedeljskih butaric v Budnarjevi muzejski hiši v Zg. Palovčah nad Kamnikom. Sabina Romšak, ki je pripravila ta imenitni dogodek, je povedala, da so na enem mestu pokazali, kakšne različne oblike zelenja poznamo pri nas. »Butarice in različne žegne izdelujejo v marsikaterem kraju,« pravi Romšakova. »Nekaj posebnega so znamenite ljubenske potice, iz zelenja izdelani najrazličnejši predmeti, na Gorenjskem, točneje v Ratečah pri Planici, k blagoslovu nesejo prajkl. Zanimivo je, da to cvetnonedeljsko butaro okrasijo z majhnimi prestami, zelenju pa dodajo bogate pentlje, jabolka in suho sadje. V Podbrdu v Baški grapi poznajo kar dve obliki butar, pusl in kaštron. Na Primorskem si v zadnjih letih prizadevajo, da bi oživili pletenje palm, ki nastajajo iz posebej nabranih listkov oljke. Tudi v vaseh okrog Ribnice, torej na suhorobarskem območju, bomo našli kar precej posebnosti, med katerimi naj omenim kravji žegen.«

O tem vesta veliko povedati sestri dvojčici, Marina Mihelič in Slavka Arko, članici sekcije Šedržanke turističnega društva Sodražica. V njihovih krajih k blagoslovu pred cvetno nedeljo že od nekdaj nosijo kravji žegen. »Zanj uporabimo enoletne leskove veje, veje sadnega drevja, oljke, v zeleni snop pa povežemo suhe jabolčne krhlje, suhe slive, veliki koren, listje verha, bršljan, vse skupaj pa okrasimo z jabolkom ali pomarančo,« je povedala Slavka. »Ko je kravji žegen blagoslovljen, ga razdremo, nato na veliko sredo pred sončnim vzhodom pokadimo s posušenim in zdrobljenim listjem verha in velikega korena. Bršljanovo vejo odnesemo na skedenj ali damo živini, slive in krhlje pojemo, prav tako tudi pomarančo, olupke pa vržemo na ogenj. Kar je od butare ostalo, posušimo in ob hudih urah zakurimo v štedilniku. Leskove šibe hranimo vse do kresa, torej do 23. junija, ko jih odnesemo na njivo.«

Okolica Kamnika neguje tradicijo izdelave butaric iz obarvanih oblancev. To delo ohranjajo pri Romšakovih v Šmarci, zelo prizadevni pa so tudi domačini Sp. in Zg. Palovč. V Budnarjevi domačiji sta izdelavo palovških butaric pokazala Bernarda Kvas in Avguštin Smešnjavec. »Za palovške butarice je značilno, da med obarvane oblance vpletamo vejice ciprese in drugo zelenje, ki je obstojnejše,« pravi Bernarda. Nekaj posebnega in značilnega za te kraje med Kamnikom in Vranjo Pečjo so zeleni žegni, ki jih zna mojstrsko izdelati Avguštin. Te žegne splete iz bršljanovih vej, ki morajo biti bogate z bunkicami. »Letos bo velika noč dokaj pozno, zato je bilo tudi težko dobiti primerne bršljanove veje,« je povedala Avgustova žena Joži. »Kje sem nabrala najlepšega, pa naj ostane skrivnost, saj mi verjetno marsikdo niti ne bi verjel.« Izvedeli smo le še toliko, da najlepši bršljan s tistimi očarljivimi bunkicami raste kar v samem središču Kamnika …

Slovenski mojstri cvetnonedeljskih butar. (Foto: Primož Hieng)

Svojevrstne butare spletajo v Baški grapi, v dolini filma Na svoji zemlji. V zgornjem delu grape butaram rečejo pusl, drugje pa kaštron. Pusli so od lani vpisani v živo kulturno dediščino. »Domačini jih izdelujejo iz naravnih materialov, sestava in oblika pa sledita domačemu izročilu,« je povedala Alenka Zgaga iz društva Baška dediščina iz Podbrda. »V preteklosti so pusle izdelovali hišni gospodarji iz vejic bršljana in pušpana ter leskove šibe in šibe rumene vrbe, oljčne in lovorove vejice pa so kupovali od prodajalk iz Goriških brd. Okoli treh leskovih šib s tremi poganjki so razporedili oljčne in lovorove veje, nato vejice pušpana in nazadnje vejice bršljana, vse skupaj pa so tesno povezali s šibo rumene vrbe, da je butara dobila ročaj. K blagoslovu so jih nosili fantje. Vsako leto pred cvetno nedeljo pripravimo delavnico in razstavo naših znamenitih butar.«

Letošnji festival cvetnonedeljskih butaric se je spogledoval že z veliko nočjo, saj so v goste povabili Franca Groma iz Stare Vrhnike, ki se je proslavil s svojimi vrhniškimi pirhi. To so prave mojstrovine, ki nastajajo v vrtanjem v jajčno lupino. In koliko luknjic ima vrhniški pirh, sprašujemo Groma. »Težko bo uganiti,« pove. »Razpon je velik, od 700 od pa vse do 17.000 luknjic. Za vrhniške pirhe uporabljam več vrst jajc, največkrat navadna domača jajca, najlepša so bela, ki jih dobim iz uvoza, pa nojeva, purja in podobno. Smešne so naše kokoši, ne vem zakaj z barvo razmetavajo, ko pa bi lahko jajca pustila bela …«
»Obdelovanje jajčne lupine je podobno kot obdelovanje apnenca,« pojasni Grom, ki pri vrtanju uporablja diamantne konice, visoko kakovostna jekla in podobno. »Izkušnje so prinesle veliko znanja. Predvsem spoznanje, da so jajca zelo različne sestave in trdote. Velikokrat pridejo poškodovana že iz gnezda, vendar tako malo, da se skoraj ne vidi. Ob takih napakah prihaja do mnogo nedokončanih pirhov, ki tik pred koncem izdelave počijo.«

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Tagi