Kaj imata skupnega Kamniška Bistrica in plastenka Cedevite?

Pred tednom dni sem pisala o svoji (vremenski) popotniški izkušnji v Švico, tokrat sem sredi domačega poplavnega kaosa. Ko me je v petkovo jutro prebudilo govorjenje z ulice, si nisem mogla predstavljati, kaj bom videla zunaj: avtomobile parkirane na pločniku, rjavo se plazečo gmoto po ulici, poplavljena parkirišča in še huje – kleti sosednih blokov. Kamniška Bistrica je poskakovala iz korita kot podivjani konjiček in nosila vse pred seboj.

Ujma, ki je doletela Slovenijo, zahteva hitro pomoč prizadetim. Sreča je, da imamo organizirano civilno zaščito, vojsko in množico prostovoljcev. Verjamem, da bo svojo nalogo opravila tudi vlada, ki bo skupaj z občinami pripravila načrt reševanja najbolj perečih posledic naravne ujme. Vendar ko se bo končalo obdobje prve pomoči ljudem, je treba misliti na naslednje podobne situacije, ki bodo verjetno pretresale Evropo in svet, torej tudi nas. Vedno bolj pogrešam vaje Nič nas ne sme presenetiti!, ki smo jih bili deležni v mojem otroštvu – čeravno se nam je zdelo, da starši zganjajo nepotrebno paniko, smo nazadnje ugotovili, kako je pomembno, če si na nepričakovano vseeno pripravljen. Odraščala sem v potresnem kraju, ki je bil zaradi rudnikov premoga in soli, v deževnem obdobju, pogosto deležen potresov. Pripravljene smo imeli dokumente, vodo, toplo obutev in obleko. Predvsem smo imeli znanje, kako se je v taki situaciji potrebno obnašati, brez panike in pretiranega strahu. Po Murphyjevem pravilu so nas potresi vedno zbujali ponoči, a smo vedeli kje imamo kaj pripravljeno in smo lahko čim bolj mirno zapustili hiše. Nekaj časa smo se zbrani na dvorišču družili, poslušali novice o jakosti potresa in popotresnih sunkih, nazadnje pa smo se vrnili v domove in bili srečni, da je vse minilo brez večje škode ali žrtev. Ti dogodki so nas zbliževali in so mi ostali v lepem spominu.

Danes smo dosegli stopnjo pripravljenosti le v tem smislu, kako lepo bomo videti v vsakem trenutku na javnih omrežjih ali smo kvečjemu pripravljeni z mobitelom dokumentirati aktualno dogajanje, pomoč pa naj raje ponudi kdo drug. Potem se jezimo, ko naenkrat ostanemo brez vode, elektrike in spletne povezave – joj, tragedija, ki ji ni para! A ko vrag odnese šalo in ljudem v odročnih ali naših krajih naravna ujma namoči avtomobil, podre hišo ali najhuje – odnese življenje, se naš milni mehurček varnosti in neprizadetosti razpoči. Nekateri znajo ohraniti mirno kri, drugi pa pričakujejo, da jim bodo prav vsi priskočili na pomoč – ljudje smo različni, a v omenjenih situacijah sebičnost in egoizem nimata kaj početi. Vsak se mora potruditi, da pomaga tistemu, ki je pomoči potreben.

Jeziti se na naravo ali celo na ukrepe za ohranitev narave je popolnoma zgrešen pogled na situacije, ki smo jim priča. Narava ima svoje zakonitosti in je prav tako pomembna kot ljudje. Vendar smo zaradi lastne komoditete, divjega potrošništva in neomejenih želja pripravljeni odtrgati naravi vse njene dobrine ter jo potisniti v pozicijo tihega sužnja, ki nam bo vedno na uslugo. Tako daleč seže človeški egoizem in nerazumevanje pomena vsega, kar nas obkroža in obstoja veliko dlje časa kot človek sam.

Postali smo poneumljeni potrošniki nikoli zadovoljenih želja in edino, kar lahko naredimo je, da spremenimo svoj pogled na svet – čeravno je prav ta sedanja učna ura zelo kruta, ne vem, če jo bomo razumeli. Ko se bo Kamniška Bistrica potegnila nazaj v korito, bomo na obrežjih lahko občudovali premnoge človeške smeti, predvsem plastiko in konzerve. Medtem ko počivamo ob televizijskem ekranu, si postrezimo z zadnjo vabo na trgovskih policah – razredčeno Cedevito v plastenki. Kako priročno, čeravno si to isto Cedevito lahko pripravimo iz praška sami doma, za veliko nižjo ceno. In predvsem, brez odvečne plastične embalaže.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Tagi