Ajda Stina Turek: Želim pokazati nekaj svojega, nekaj kar sem se naučila, doživela in spoznala

23-letna Domžalčana Ajda Stina Turek, odlična študentka 4. letnika Vocal Performance na Berklee College of Music v Bostonu, v državi Massachusetts v ZDA, bo v drugi polovici meseca marca domači javnosti predstavila svoj debitantski album SONDER. Domžalski javnosti se bo predstavila v petek, 23. marca 2018, ob 20. uri v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah.

Za vse skladbe na debitantskemu albumu SONDER je sama napisala tako glasbo kot besedila v angleščini, aranžmaji pa so delo odličnega aranžerja in kitarista Nina Šamanića s Krka, sicer Berkleejevega diplomanta. Ideje za besedila je Ajda črpala iz življenjskih izkušenj, ki jih je pridobila z odhodom v Ameriko. S spoznavanjem nove kulture in mešanja kultur v Ameriki ter odkrivanjem drugačne sebe je subtilno izpostavila probleme današnjega sveta, a je kljub temu ostala pozitivna in igriva. Žanrsko se album giblje od latino jazza, RnB-ja do bluesa, v katerem Ajda pokaže tisti pravi obraz, svojo odštekano plat. Na snemanju albuma je sodelovalo skupaj 25 glasbenikov iz Združenih držav Amerike, Izraela, Južne Koreje, Japonske, Ekvadorja, Hrvaške, Poljske, Španije, Madagaskarja, Malezije, Kanade, Slovenije, Hrvaške itd. Z njo bodo na odru trije glasbeniki, s katerimi je začela svoj projekt SONDER: pianistka Emi Nishida iz Tokia, na kontrabasu Youngchae Jeong iz Seula in za bobni Yair Amster iz Tel Avia, vsi študenti Berklee College of Music in Berklee Global Jazz Institute v Bostonu. V zraku se bo tako s slovensko energijo mešala energija Japonske, Koreje in Izraela. Koncert bo res nekaj posebnega, saj je Ajda nanj povabila še nekaj gostov. Tako se ji bodo pridružili tudi Američan v Sloveniji dr. Noah Charney, blogerka Masha Mazi in saksofonist Lan Timotej Turek.

Ajda Stina Turek je glasbenica s srcem in dušo, ki svoj pevski talent že štiri leta nadgrajuje na Berklee College of Music v Bostonu. Tik preden bo svoj debitantski album predstavila domači javnosti, smo z njo opravili pogovor, v katerem smo izvedeli marsikaj zanimivega o mladi in zelo perspektivni glasbenici z zelo jasnimi cilji ter predanostjo glasbi in študiju.

Od leve proti desni: Youngchae Jeong, Ajda Stina Turek, Yair Amster in Emi Nishida. (Foto: Luis Arturo Zavaleta Alcántara)

Kdaj si se prvič srečala z glasbo?

Z glasbo sem se verjetno srečala prvič v avtu. Kadarkoli smo se z družino kam peljali, smo poslušali slovensko glasbo, od otroških pesmic, zimzelenih popevk do jazza. Otroci pa smo se ob tem vedno »drli« (beri peli). Res smo uživali. Drugače pa je moj dedi Martin igral harmoniko in me je vedno naučil kakšno novo slovensko narodno pesem. Če pa sem bila pri dediju in babi v Ljubljani, pa sem z dedijem Janezom pela tudi stare ljudske pesmi. On je znal same smešne. Pela sva v duetu in se ob tem noro zabavala. To hranim res v zelo lepem spominu. Ko sem imela kakšne tri leta, sem že obiskovala glasbene delavnice, z družino pa smo hodili tudi na razne koncerte.

Kdo izmed glasbenikov je tvoj največji vzornik?

Uh … to je zelo težko vprašanje. Moji vzorniki so na žalost že skoraj vsi pokojni. Bi bila seveda presrečna, če bi jih lahko spoznala. Na primer: Ray Charles, Ella Fitzgerald, Eva Cassidy, Elvis Presley. Med še živečimi pa mogoče Gregory Porter, ki sem ga tudi imela možnost poslušati v Križankah. Res nor vokal! Prav tako Kurt Elling. Njega sem poslušala pred leti v Cankarjevem domu in se z njim tudi fotografirala. No takrat še nisem vedela, da ga bom letos kot kaže osebno malo bolje spoznala! Marca bo namreč gost na Berklee College of Music v Bostonu. Nekaj dni bom njegova vodička oziroma spremljevalka. Ko sem izvedela, me je skoraj kap! Sploh nisem vedela, da pride. Tega se res neizmerno veselim!

Kje vse si nabirala glasbeno znanje?

Pri nas doma smo vsi otroci glasbeno izobraženi. Najstarejši brat Lan je saksofonist, ki zaključuje študij v Celovcu, srednji brat Bor je igral trobento, sicer pa zelo lepo poje. Ampak se ne pusti prepričat, da bi kdaj kje kaj z mano zapel. Moj oči je igral klavirsko harmoniko. V glavnem pa smo bili vsi nekako povezani z glasbo, v pevskem zboru ali drugače. Ko sem bila stara pet let, še preden sem hodila v glasbeno šolo,  sem že pela v pevskem zboru Domžalčki pri Jožici Vidic. Takrat sem večkrat pela tudi solo in pa v duetu z Borom. Violino sem igrala osem let, najdlje pri Anastaziji Juvan, igrala sem tudi  v godalnem orkestru, ki ga je vodila.

Po prvem letniku Gimnazije Jožeta Plečnika sem naredila še sprejemne izpite na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani ter tri leta vzporedno hodila na obe srednji šoli. Zjutraj na gimnazijo, popoldne na konservatorij. Dvakrat tedensko zvečer med 20. in 22. uro pa še na JSKD v Ljubljani na Igralsko šolo Stanislavskega. To je bilo zelo naporno obdobje in brez očijeve pomoči, ko me je vsak dan zvečer hodil iskat pred KGBL, tega niti fizično ne bi zmogla. Najlepše je bilo potem v 4. letniku, ko sem na gimnaziji že maturirala in mi je ostal le še pouk na konservatoriju in pa še ena matura. Imela sem najboljšo profesorico, Nado Žgur, s katero sva še vedno tesno povezani.

Z najljubšo profesorico, Nado Žgur. (Foto: osebni arhiv)

Katero zvrst glasbe najraje prepevaš? Katera ti je najbližje?

Uf … Recimo, da najbolj uživam v bluesu, rock’n rollu, to kar da meni in publiki veliko energije in kjer lahko skačem ter »rjovem«, se dokažem … zato me včasih kar malo zanese. Drugače pa sem začela kot pop pevka, potem sem nadaljevala s šansoni in prešla v jazz, v katerem sem kar nekaj let zelo uživala. Zdaj pa me vleče v muzikale, saj tudi v igranju zelo uživam. Pa seveda RnB, ker je sexy.

Napisala si že nekaj skladb. O čem govorijo?

Napisala sem že kar nekaj skladb, ki večinoma odražajo probleme v današnjem svetu, ki so ali niso povezani z menoj. Res želim narediti nekaj dobrega. Želim, da bi moje pesmi dale ljudem mislit in da bi spodbudile spremembe. Svet bi bil tako lep, če bi se ljudje malo sprostili in se posvetili sebi in stvarem, ki jih delajo srečne, ne pa še bolj nesrečne. Srečo drugih bi morali vsi spodbujati, ne pa teptati.  Jaz sem vedno za pozitivo!

Ker si že od malih nog aktivno vpeta v glasbo, si gotovo že sodelovala tudi z domačimi uveljavljenimi glasbeniki?

Moji začetki so bili kar pisani in boljših si verjetno ne bi mogla želeti. Že, ko sem obiskovala Osnovno šolo Venclja Perka sem sodelovala z Alenko Godec, Miranom Juvanom in Regino. Ko pa sem se vpisala na KGBL, sem nastopala praktično z vsemi najboljšimi slovenskimi jazz instrumentalisti. Da ne naštevam vsakega posebej, le nekaj: Erik Marenče, Marko Čeplak – Maki, Drago Gajo, Vid Jamnik, Lenart Krečič, Jani Moder, Dre Hočevar, Primož Grašič, Vid Ušeničnik, Nejc Škofic, Jan Gregorka, Rebeka Zajc, Rok Zalokar, Matej Hotko, Miha Koren, Klemen Krajc, Gašper Peršl, Aleš Avbelj, Kristijan Kranjčan, Gašper Bertoncelj, Nikola Matošič, Primož Podobnik, Anže Vrabec, Janez Dovč. Veliko jih je. Vsekakor pa moram neskromno povedati, da sem vedno igrala z najboljšimi. Nastopala sem tudi z Big Bandom RTV Slovenija, Big Bandom Akademije za glasbo v Ljubljani, z Godbo Domžale, z Big Bandom Nova iz Nove Gorice.

Erik Marenče, Lenart Krečič, Ajda Stina Turek, Drago Gajo – Maxi Club Ljubljana, 2016 (Foto: Jan Prpič)

Nastopila si na številnih festivalih doma in v tujini ter prejela tudi številne nagrade in priznanja. Lahko poveš kaj več o tem?

Tega je bilo res veliko, če omenim le nekaj zmag v najstniški letih. Bila sem super finalistka otroških karaok na TV Slovenija leta 2007 in druga na Umkoviziji leta 2008. V bistvu sem bila druga zelo velikokrat. Leta 2010 sem prejela zlato Piko na Pikinem festivalu v Velenju, kot najmlajša udeleženka sem bila tudi zmagovalka FeNS-a Nova scena leta 2010. Na Glasu mladih v Črnomlju leta 2011 sem v duetu s Simono Plut zmagala, istega leta pa sem postala tudi Prvi glas Primorske.

Leta 2012 in 2013 sem nastopala na Festivalu slovenskega šansona in leta 2013 na Slovenski popevki. Za te priložnosti smo z Gašperjem Kržmancem (Nula Kelvina, Šlajn) ustvarili super skladbe, za katere je besedila napisal moj oči Matjaž. Najbolj je poznan in se še vedno na 1. programu Radia Slovenija najbolj vrti šanson Kostanjev drevored, ki ima res prekrasno besedilo. Leta 2014 sem bila v Latviji kot najmlajša sprejeta na mednarodni Riga Jazz Festival, prišla v finale ter se uvrstila tudi na CD The best of Riga Jazz Stage 2014. Leta 2015 sem se uvrstila med finaliste natečaja Made in New York Jazz Competition, solo vokal. Imela sem samostojen koncert na Festivalu Kamfest v Kamniku – Jazz na gradu Zaprice leta 2015 in na Festivalu Arsana na Ptuju leto kasneje.

Vmes je bilo veliko koncertov tako doma kot v Bostonu, v Avstriji, na Norveškem, sodelovala sem tudi na pomembnih projektih. Leta 2016 sem v Bostonu nastopila v musicalu City of Angels, kjer sem igrala tri manjše vloge, letos pa v Bostonu nastopam v znanem muzikalu Nine, kjer igram eno izmed glavnih ženskih vlog Lilliane La Fleur. Lani pa sem prejela dve pomembni nagradi. Ameriški Downbeat magazine je naši jazz skupini na »40th Annual Music Awards« podelil nagrado »Outstanding Performance Award 2017« v kategoriji »Advanced Large Vocal Jazz Ensemble.«

Najpomembnejša pa je bila zame nagrada »Outstanding Jazz Vocalist Award 2017«, ki sem jo dobila le jaz in to na predlog številnih profesorjev, v kar hudi konkurenci res ogromnega števila pevcev na Berkleeju, saj so me prepoznali kot izstopajočo jazz pevko.

Leta 2013 si na poletni šoli Berklee Jazz Clinics v Perugi prejela posebno priznanje – štipendijo za študij na Berklee College of Music v Bostonu, kjer si nato začela študirati. Za kakšno šolo pravzaprav gre?

Ja, res je! Bila sem edina izmed več kot 60 pevcev iz celega sveta, ki je prejela štipendijo za študij na Berklee College of Music v Bostonu. To je glasbeni kolidž, najbolj znan in prestižen na svetu, ki traja štiri leta. Tam bom letos že diplomirala. Študiram petje in sicer smer Performance (nastopanje). Ta šola je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Toliko stvari, ki sem se jih tukaj naučila in toliko ljudi iz vsega sveta, ki sem jih tu spoznala, jih verjetno ne bi nikjer. Prav tako se tukaj ponuja milijon priložnosti za nastopanje v vseh žanrih in tako res dobro spoznaš samega sebe. Zaradi res hude konkurence talentiranih glasbenikov od vsepovsod, pa se moraš še toliko bolj truditi.

Kako si doživljala tisti trenutek, ko si prejela to priznanje – štipendijo?

Prvi trenutki so bili taki, da se sploh nisem zavedala, da so poklicali moje ime, ker tega nisem pričakovala, prav tako ne moji domači, ki so prišli na zaključni dogodek. Sem kar stala pri miru, sploh nisem dojela! Prijatelji, sošolci na 14-dnevni poletni šoli Jazz Clinics so me potem »zbudili« in poslali po nagrado. Sploh nisem dojela, kaj se dogaja. Vsem se je zdelo čudno, zakaj sem tako resna in zakaj nisem vesela. No, po podelitvi sem pa le planila v jok, potem pa smo šli nazdravit.

Prejemnica nagrade Outstanding Jazz Vocalist Award 2017. (Foto: osebni arhiv)

Je bila odločitev, da sprejmeš ta izziv težka?

Ja, odločitev je bila težka. Težka pa zato, ker je šola predstavljala ogromen strošek, ki ga moja družina kljub prejeti štipendiji 10.000$ za vsak semester študija, nikakor ne bi mogla plačat. Bilo je res veliko organiziranja in iskanja sredstev vsepovsod, a najprej neuspešno. Šla sem še na Berkleejevo avdicijo in intervju v München in tam sem jih po vsej verjetnosti tako prepričala, da so mi podvojili štipendijo. No, na koncu mi je na pomoč s štipendijo priskočila AS Fundacija (takrat še KD Fundacija), za kar sem jim neizmerno hvaležna. Poleg tega sta moja starša za to, da sem se lahko vpisala v 1. letnik, vzela kredit. Ni samo šolnina, tukaj je še drago stanovanje pa hrana in druge stvari! Ker sem bila zelo pridna, dosegla sem najvišje ocene, sem za naslednje leto že uspela dobit tudi štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Sicer pa smo se pred odhodom posvetovali s par študenti, ki so bili že del Berklee-ja. Tako je bilo ja,  ampak jaz sem bila res pripravljena na ta korak! Vedela sem, da bo nekaj dobrega iz tega! Poleg staršev mi je ves čas ob strani stala moja profesorica petja Nada Žgur, ki je pred veliko leti tudi sama študirala na Berklee College of Music v Bostonu.

Kaj za glasbenika in zate osebno pomeni šolanje na takšni šoli? Je to priložnost za uveljavitev mladega glasbenika?

Našo šolo nikoli ne obiskuje veliko Slovencev. Če se ne motim, sva zadnje dve leti tam le midva z Vidom Jamnikom, odličnim vibrafonistom in tudi mojim cimrom. Res mi je v čast, da lahko predstavljam del naše male Slovenije v Bostonu in na tej šoli. Seveda šolanje tu predstavlja veliko priložnost za uveljavitev, saj je število študentov, ki jih spoznaš, res veliko in nikoli ne veš, kdaj bo kateri od projektov uspešen oziroma kdaj te bo kdo poklical za kakšen pomemben dogodek.

Imaš pa priložnost spoznati tudi veliko slavnih osebnosti, razne producente, pevce, igralce, bussiness osebe … Moj profesor je na primer Peter Eldrige, član skupine New York Voices, ki so dvakratni Grammy nagrajenci. Ker pa poleg šole delam na Berkleeju tudi na oddelku za organizacijo dogodkov kot »event planning assistant«, (moram povedat, da je delo zelo raznoliko, in da sem tu spoznala še eno svoje do sedaj meni nepoznano veselje, da oblikujem tudi plakate in vabila za prireditve), sem imela čast osebno spoznat kar nekaj znanih ljudi: Lionela Richia, Lucindo Williams –  rock, folk, blues, and country pevko, pa Rito Moreno, danes že 86-letno pevko, plesalko in igralko, eno redkih, ji je uspela osvojiti štiri najuglednejše nagrade ameriške zabavne industrije: Emmy, Grammy, Oscar in Tony. Omenim naj še Sheilo Jordan, sedaj že 89-letno jazz pevko, še vedno polno energije. Pogovor z njimi ti da veliko misliti in seveda, njihovi nasveti so neprecenljivi. V bistvu vidiš, da so to čisto preprosti ljudje, in da so veseli, če se kdo z njimi pogovarja normalno, ne kot z zvezdami.

Z Lionelom Richiejem in Lucindo Williams, ameriško rock, folk, blues in country pevko, 2017. (Foto: osebni arhiv)

So se v času šolanja v Bostonu spletla kakšna prijateljstva z glasbeniki in sodelovanja?

Prijateljstva in pa seveda veliko glasbenih sodelovanj! Je pa močna prijateljstva tukaj seveda težko graditi. Vemo, zakaj smo tukaj. Vsi se »borimo« za uspeh in včasih ljudje niti nočejo graditi nekih tesnih prijateljstev. Gre bolj za to, kje bo kdo dobil kakšno korist in dober nasvet. Seveda vse deluje na obe strani. To niso tista prava osebna prijateljstva, ki jih poznam iz otroštva in najstniških let doma. Jaz imam v Bostonu  mogoče le tri zelo tesne prijatelje. Sem pa letos poleti recimo že bila na počitnicah pri prijateljici iz Pariza, ki sem jo spoznala na Berkleeju.

Kakšno je življenje v Bostonu?

Življenje je super! Boston je lepo, čisto mesto z veliko študenti in kadar je lepo vreme, je energija res nora. Všeč mi je, ker je toliko ljudi, ki se družijo in spoznavajo med seboj in se ne držijo zase. Tukaj so ljudje zelo odprti in prijazni. Študij pa je zelo naporen. Za to, da sem bila v vseh dosedanjih semestrih študija vpisana na Dean’s list, prestižno lestvico najboljših študentov, se moram zelo truditi. Moj dan se začne zelo zgodaj zjutraj, včasih že ob šesti uri in traja tam do ene ure zjutraj, skoraj brez pavze.  Poleg tega mi tudi delo v pisarni vzame kar nekaj časa in energije. Seveda sem pa hvaležna za to priložnost, ker tako lažje shajam skozi mesec. Bo pa letošnje poletje prvo poletje, ko bom ostala v Bostonu in se ne bom vrnila domov do avgusta. Bom delala in upam, da tudi nastopala. Pravijo, da so poletja v že tako prijetnem Bostonu še boljša, ker imajo veliko koncertov na prostem.

Berklee Gala 2017. (Foto: osebni arhiv)

Kako si se po prihodu v Boston vključila v novo okolje? Je bilo težko?

Ja, začetek je bil težak. Prvi mesec niti ne, potem pa te zadane. Se šele kasneje zaveš, da si v bistvu v čisto novem okolju, kjer ljudje veliko govorijo in so zelo prijazni. Včasih kar preveč, zato se mi je vse zdelo zelo umetno. Spomnim se tudi trenutkov, ko sem bila zelo utrujena in nisem bila sposobna govorit angleško, ko sem kaj hotela povedat. To je zdaj mimo. Največji problem pa je bil ta, da se na začetku nisem mogla čisto sprostit, ker me je omejeval jezik in sem si mislila, da me bodo obsojali, če kakšne besede ne izgovorim pravilno, ali pa če je ne razumem. No, se je izkazalo, da je za to Američanom in ostalim čisto vseeno.

Hrana je bila velik šok zame. Doma sem bila navajena na mesne jedi skoraj vsak dan, tukaj pa meso ni najboljšega okusa, prav tako ne hrana v restavracijah. No, sem pa zdaj zato bolj vegetarijanske sorte in si ga le kdaj pa kdaj privoščim. Večinoma kuham sama ali pa skupaj s cimri. Živim skupaj z Vidom in dvema Poljakinjama, Kayo in Malwino in vsi kar dobro kuhamo. Drugi šok zame je bilo mleko in pa jajca, ki so za moj okus čisto drugačna od naših, mleka pa tu sploh ne pijem.

Sem pa letos v Bostonu pripravila enourni One-Woman show, v katerem se na humoren način dotaknem predvsem ameriških posebnosti v primerjavi s slovenskimi (od ameriškega osvajanja Evropejk naprej …) – seveda z dodatkom veliko dobre, raznolike glasbe.

Great American Songbook – Tribute to Laurel Canyon – The Mamas and the Papas, 2017. (Foto: osebni arhiv)

Imaš kaj domotožja? Kako pogosto se vračaš domov?

Pogrešam prijatelje in družino ter mogoče kofetkanje ob Ljubljanici. Aja, pa kakšno pečenko!  Običajno pridem domov za en mesec decembra in nato še za celo poletje. To leto pa sem se odločila, da ostanem tu kar celo leto, da malo prihranim, ker letalske karte niso tako poceni. V Ameriki sem ostala in delala letos tudi čez zimske počitnice.

Trenutno si v Bostonu že končala snemanje svojega prvega avtorskega albuma, poimenovanega SONDER, na katerem si avtorica tako glasbe in besedil v angleščini, aranžmaji pa so delo odličnega Nina Šamanića, hrvaškega diplomanta z Berkleeja. Album boš izdala marca letos v Sloveniji, kjer ga boš tudi predstavila. Kako je prišlo do tega projekta in s kom vse sodeluješ?

Že nekaj časa sem pisala svoje pesmi, ki sem jih seveda hotela enkrat tudi predstaviti, ker se mi zdijo dobre (pohvalili so jih tudi profesorji) in imajo zame nek globlji pomen. Lansko pomlad sem se kar naenkrat odločila, da moram za zadnje leto študija nekaj pokazati in to nekaj svojega. Da s tem projektom zaključim obdobje Berkleeja in to, kar sem se naučila ter doživela. Pri tem projektu sodelujem z glasbeniki s celega sveta. Nina, s katerim sva bila včasih sostanovalca in sva postala zelo dobra prijatelja, žal ne bo na naši slovenski turneji, saj trenutno ustvarja v Mehiki. Mogoče bo zanimivo, če naštejem nekaj držav, iz katerih prihajajo glasbeniki: Slovenija, Hrvaška, Izrael, Japonska, Južna Koreja, Anglija, Malezija, Srednja Amerika, Venezuela, ZDA, Mehika, Poljska in tako dalje. Vseh skupaj nas je 26, s studijskimi inženirji in fotografom. Skratka, svet v malem.

Peter´s Eldridge Masterclass: desno od Ajde Luis Arturo Zavaleta Alcántara, ki skrbi za zunanjo podobo celotnega projekta SONDER, od fizične oblike albuma, promo fotografij do videospotov, desno od njega profesor Peter Eldridge, član New York Voices – Boston 2015. (Foto: osebni arhiv)

Kaj ti predstavlja ta projekt?

Album, za katerega sem kar dolgo izbirala ime in sem ga na koncu poimenovala SONDER, je projekt, ki meni predstavlja nekakšen zaključek te zgodbe, tega potovanja iz Slovenije v Boston ter vsega, kar sem se naučila, doživela in spoznala. Vsi moji težki trenutki, uspeh, sreča in negotovost. Tako rekoč moje odraščanje in zavedanje, da smo vsi ljudje enaki, ne glede na barvo kože in dežele iz katere prihajamo, in da si vsi zaslužimo najboljše. Vendar je za to in na tem vedno treba delati.

Kje v Sloveniji boš predstavila svoj debitantski album in kdo vse te bo spremljal?

V Sloveniji bom imela tri koncerte v treh dneh zapored! Prvi koncert bo v sredo, 21. marca v studiu 26 Radia Slovenija. Posnetek koncerta pa bo slovenski prispevek k mednarodnemu dnevu jazza, ki ga bodo predvajale evropske radijske postaje na Svetovni dan jazza 30. aprila. Drugi koncert bo v Velenju v četrtek, 22. marca in sicer na Max Jazz Festivalu, na katerega me je povabil priznani saksofonist Jure Pukl, ki živi in ustvarja v New Yorku v ZDA. Je nagrajenec Prešernovega sklada leta 2015, sicer je pa tudi on študiral na Berkleeju.  V Velenju bomo predstavili moj album SONDER, prav tako pa tudi  avtorske kompozicije mojih odličnih glasbenikov. Na vseh koncertih me bodo spremljali Emi Nishida (Japonska) na klavirju, Youngchae Jeong (Južna Koreja) na kontrabasu in Yair Amster (Izrael) na bobnih.

Zadnji koncert, hkrati pa tudi uradna predstavitev albuma SONDER pa bo potekal v petek, 23. marca v domačem Kulturnem Domu Franca Bernika v Domžalah. Koncert bomo popestrili z gosti. Pridružili se nam bodo Američan v Sloveniji dr. Noah Charney, blogerka Masha Mazi in saksofonist Lan Timotej Turek. Ta večer bo res nekaj posebnega! Vljudno vabljeni že sedaj, dragi ljubitelji jazza, da se nam pridružite.

Po koncertu 100 years of Ella Fitzgerald, Boston 2017. (Foto: osebni arhiv)

Gotovo se že veseliš, da boš pred domačo javnostjo predstavila svoj novi projekt?

Res je! Tako zelo se veselim tega trenutka! Ob tej priliki se moram zahvaliti Občini Domžale in županu Toniju Dragarju, ki sta me pri tem podprla. Sem nastopala že marsikje, ampak ta dogodek bo res nekaj posebnega, saj ne bo le predstavitev skladb s CD-ja, ampak bo precej več. Seveda pa brez pomoči AS Fundacije, ki mi je pri izdaji albuma finančno priskočila na pomoč,  v Slovenijo ne bi mogla pripeljati teh krasnih glasbenikov, ki so z menoj od začetka te ideje.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Prihodnost … hmm …  V Ameriki bom sigurno ostala še eno leto po študiju, se pravi do jeseni 2019. Kasneje nameravam tudi na magisterij, za katerega se pa še odločam ali ga bom opravljala nekje v Ameriki ali pa mogoče v Londonu. Imam še dovolj časa in verjamem, da si bom do takrat se stokrat premislila.

Bi se še enkrat odločila za isto pot, ki te je pripeljala v Boston?

Seveda je bila to, da sem šla na Berklee College of Music v ZDA, moja najboljša odločitev in nikoli je ne bi spremenila. Včasih si mislim, da ne delam dovolj in da nisem še nič naredila. Potem pa si pogledam vse posnete projekte, priznanja, nagrade, urnik in ugotovim, da sem res na dobri poti in da ne smem obupati. Doma so me naučili, da se počasi daleč pride.

Muzikal City of Angels, Boston 2016. (Foto: osebni arhiv)

Kaj bi svetovala mladim glasbenikom, če bi se jim v prihodnosti ponudila tudi takšna priložnost, kot tebi, da si se na študij podala v tujino?

Če se jim ponudi takšna priložnost, naj jo le zagrabijo. Vedeti je treba, da je vsak začetek težak, in da nikoli ne bodo prišle stvari same od sebe, brez truda in odrekanj. Ampak, če pomisliš, da se bo morda iz težkih začetkov rodilo nekaj lepega in vrednega, zakaj ne bi tvegal in šel! Resno mislim, da bi moral vsak izkusit vsaj en semester v tujini. To te res ogromno nauči, ne le v povezavi s šolanjem, tudi sicer postaneš samostojen in odgovoren, ko moraš sam skrbeti prav za vse.

Ajdo lahko spremljate tudi preko njenega facebook profila in njene facebook strani.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: osebni arhiv Ajde Stine Turek, Luis Arturo Zavaleta Alcántara, Jan Prpič; Video: Ajda Stina Turek

Komentarji uporabnikov
Tagi